Page 21 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 21
uvod
Univerzitetni poklic pa na pričujoče delo vpliva še bolj temeljno: dolo
ča ubeseditvene strategije in slog. Monografija kot besedilo temelji namreč
na razumevanju govorjenega jezikovnega poteka kot primarnega komuni
kacijskega dejanja, torej kot živega besedila, ki je zame pri pisanju vedno
prvenstveni, zarodkovni besedilni svet in mi ga nespregledljivo določajo
melodija, ritem, dinamika in agogika pripovedovanja. Tako sem si v pis
nem prenosniku prizadeval ustvariti znanstveno delo, ki bi bilo kar naj
bližje živi, govorjeni zgodovinopisni pripovedi, kot jo moji študenti redno
prejemajo na predavanjih na Univerzi na Primorskem. Jedro univerzitetne
ga predavanja je namreč historiografski narativ, torej sicer vnaprej premi
šljena, toda nebrana pripoved (po potrebi z analitičnimi pasažami, ki za
devajo vire in literaturo, ter s pedagoškimi »didaskalijami« za poslušalce),
kajti zgodovine ni mogoče pomniti niti v obliki formule, ne v obliki tabe
le, pa tudi ne kot seznama tipologije ali kot zapisa »anamneze« in recepta
za zdravljenje ne.
Zato mora biti historiografska pripoved, ki je tudi primarna, morda
celo edina sled zgodovinarjeve »stvaritve«, tj. opravljanja dela, slovnično
pravilna, besedno prefinjena, natančna, uglajena, jasna, jedrnata, tekoča,
lahkotna, dinamična in, kolikor moči, celovita. Toda v isti sapi koherentna,
kohezivna ter tudi literarno mimetično intenzivna, in to brez ozira, ali je
izrekana v predavalnici ali zapisana za znanstveno monografijo. Besedilu v
monografiji univerzitetno predavanje daje najboljši mogoč temelj, ker mu
predhodi, in sicer v toliko, ker zaradi narave živega nastopa zahteva pol
ni mentalni in jezikovni angažma avtorja. Nebralno predavanje je namr eč
moč primerjati z vnaprej zamišljeno »improvizacijo« na gledališkem odru:
premišljeno je treba v predavalnici poimenovati in povedati brez preostan
ka tisti trenutek, »in situ«, jasno, in to na mestu, ki razvoju »zgodbe« najbolj
ustreza, ne prej in ne kasneje, zagotovo pa »takoj«. Zato je mogoče kakšno
stvar v predavalnici izreči, torej »prijeti« lažje, kot če bi se z njo ukvarjal
zgolj v pisnem besedilnem prenosniku za knjigo.
Historiografija je od Herodota dalje predvsem bolj ali manj sugestivno
pripovedovana serija zgodb, vrednih občestvenega pomnjenja. Druge poti
za posredovanje tovrstnega vedenja ni. Kajti vednost o preteklem je mogo
če sporočiti le v obliki jezikovnega stavčnega poteka, ki pa ima kot tekstni
proces svoje komunikacijske, strukturne in estetske določnice. Sicer pa svoj
premislek, kako pisati zgodovinopisje, v opazni meri dolgujem »primerom
dobre prakse« v evropski in slovenski historiografski praksi – Palackemu,
21
Univerzitetni poklic pa na pričujoče delo vpliva še bolj temeljno: dolo
ča ubeseditvene strategije in slog. Monografija kot besedilo temelji namreč
na razumevanju govorjenega jezikovnega poteka kot primarnega komuni
kacijskega dejanja, torej kot živega besedila, ki je zame pri pisanju vedno
prvenstveni, zarodkovni besedilni svet in mi ga nespregledljivo določajo
melodija, ritem, dinamika in agogika pripovedovanja. Tako sem si v pis
nem prenosniku prizadeval ustvariti znanstveno delo, ki bi bilo kar naj
bližje živi, govorjeni zgodovinopisni pripovedi, kot jo moji študenti redno
prejemajo na predavanjih na Univerzi na Primorskem. Jedro univerzitetne
ga predavanja je namreč historiografski narativ, torej sicer vnaprej premi
šljena, toda nebrana pripoved (po potrebi z analitičnimi pasažami, ki za
devajo vire in literaturo, ter s pedagoškimi »didaskalijami« za poslušalce),
kajti zgodovine ni mogoče pomniti niti v obliki formule, ne v obliki tabe
le, pa tudi ne kot seznama tipologije ali kot zapisa »anamneze« in recepta
za zdravljenje ne.
Zato mora biti historiografska pripoved, ki je tudi primarna, morda
celo edina sled zgodovinarjeve »stvaritve«, tj. opravljanja dela, slovnično
pravilna, besedno prefinjena, natančna, uglajena, jasna, jedrnata, tekoča,
lahkotna, dinamična in, kolikor moči, celovita. Toda v isti sapi koherentna,
kohezivna ter tudi literarno mimetično intenzivna, in to brez ozira, ali je
izrekana v predavalnici ali zapisana za znanstveno monografijo. Besedilu v
monografiji univerzitetno predavanje daje najboljši mogoč temelj, ker mu
predhodi, in sicer v toliko, ker zaradi narave živega nastopa zahteva pol
ni mentalni in jezikovni angažma avtorja. Nebralno predavanje je namr eč
moč primerjati z vnaprej zamišljeno »improvizacijo« na gledališkem odru:
premišljeno je treba v predavalnici poimenovati in povedati brez preostan
ka tisti trenutek, »in situ«, jasno, in to na mestu, ki razvoju »zgodbe« najbolj
ustreza, ne prej in ne kasneje, zagotovo pa »takoj«. Zato je mogoče kakšno
stvar v predavalnici izreči, torej »prijeti« lažje, kot če bi se z njo ukvarjal
zgolj v pisnem besedilnem prenosniku za knjigo.
Historiografija je od Herodota dalje predvsem bolj ali manj sugestivno
pripovedovana serija zgodb, vrednih občestvenega pomnjenja. Druge poti
za posredovanje tovrstnega vedenja ni. Kajti vednost o preteklem je mogo
če sporočiti le v obliki jezikovnega stavčnega poteka, ki pa ima kot tekstni
proces svoje komunikacijske, strukturne in estetske določnice. Sicer pa svoj
premislek, kako pisati zgodovinopisje, v opazni meri dolgujem »primerom
dobre prakse« v evropski in slovenski historiografski praksi – Palackemu,
21
