Page 19 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 19
uvod
Kerševanu, ki je kot glavni urednik Stati inu obstati poglavja sprejemal v
presojo in natis v znanstveni reviji ter me spodbujal k rednemu pisanju, pa
tudi neformalnim odzivom in obema recenzentoma, Andreji Žele in Igorju
Grdini, za njuno branje.
Vzroka za nastanek pričujoče knjige sta vsaj dva. Prvi je vednostni:
pri pripravi posameznih knjig Zbranih del Primoža Trubarja sem od 2002.
naprej bolj ali manj redno najdeval sledi recepcije češke reformacijske misli
pri prvem škofu evangeličanske cerkve na Kranjskem in očetu slovenske
književnosti, Primožu Trubarju. Te sledi so ponekod izražene le v obliki
omembe Husovega imena v reformacijskem kontekstu 16. stoletja (npr. v
predgovoru h knjigi Articuli, 1562, kjer je mogoče to slovensko prolegomeno
zaradi strukture in zgodovinopisnega narativa morda šteti celo za najsta
rejši slovenski zgodovinopisni spis), drugje v obliki marginalne opombe, ki
aludira na Husov neblagi konec v Konstanci, tu in tam kot kontrastivni pri
mer, ki mu kaže ali ne kaže slediti (npr. pri Trubarjevem omenjanju češke
ga pravopisa, ki da ni primeren za zapisovanje slovenskega knjižnega jezi
ka), ponekod pa je sprejem češke reformacijske misli precej bolj globinski,
in sicer gre za prevzemanje celotnih besedil ali pomembnih tekstnih delov
(npr. v kancionalih).
Nisem prvi, ki z znanstvenim delom opozarja na opazno recepcijo če
ških mentalnih horizontov v slovenski književnosti 16. stoletja. Pred pri
čujočo knjigo je bilo to storjeno v več omembe vrednih znanstvenih bese
dilih. Na češki strani je zaenkrat najpomembnejši separatni natis razprave
Václava Buriana iz osmega letnika slavističnega časopisa Slavia – Po stopách
češství a české knihy v starším slovinském písemnictví (1928). Ta zaradi me
todologije, ki je davek sočasni stopnji razvoja slovanskega filologije, danes
odpira precej več vprašanj, kot pa nanje odgovarja. Burian namreč gradi
na povzemanju informacij iz starejšega znanstvenega spisja in evidentira
morebitna polja recepcije. Tako domneva vpliv Blahoslavovega Novega te-
stamenta (1564) na Kreljevo prevajanje bibličnih odlomkov v zimskem delu
Postile slovenske (1567), toda svojega razmisleka ne podrepi s tekstno ana
lizo primarnih virov. Ker češke vplive predpostavlja tudi za druge sloven
ske avtorje 16. stoletja (npr. za Bohoriča), pa jih, morda tudi zaradi žan
ra razprave (ne monografije), tekstno ne dokaže, je tako še vedno odprto
vprašanje, ki glasi: Iz katerih besedil v češki književnosti, kaj in koliko je
bilo v 16. stoletju zares prevzeto v slovenska besedila in v kakšnem kon
tekstu? Odgovor na to bi zahteval analogno razmišljanje, kot ga je brati npr.
19
Kerševanu, ki je kot glavni urednik Stati inu obstati poglavja sprejemal v
presojo in natis v znanstveni reviji ter me spodbujal k rednemu pisanju, pa
tudi neformalnim odzivom in obema recenzentoma, Andreji Žele in Igorju
Grdini, za njuno branje.
Vzroka za nastanek pričujoče knjige sta vsaj dva. Prvi je vednostni:
pri pripravi posameznih knjig Zbranih del Primoža Trubarja sem od 2002.
naprej bolj ali manj redno najdeval sledi recepcije češke reformacijske misli
pri prvem škofu evangeličanske cerkve na Kranjskem in očetu slovenske
književnosti, Primožu Trubarju. Te sledi so ponekod izražene le v obliki
omembe Husovega imena v reformacijskem kontekstu 16. stoletja (npr. v
predgovoru h knjigi Articuli, 1562, kjer je mogoče to slovensko prolegomeno
zaradi strukture in zgodovinopisnega narativa morda šteti celo za najsta
rejši slovenski zgodovinopisni spis), drugje v obliki marginalne opombe, ki
aludira na Husov neblagi konec v Konstanci, tu in tam kot kontrastivni pri
mer, ki mu kaže ali ne kaže slediti (npr. pri Trubarjevem omenjanju češke
ga pravopisa, ki da ni primeren za zapisovanje slovenskega knjižnega jezi
ka), ponekod pa je sprejem češke reformacijske misli precej bolj globinski,
in sicer gre za prevzemanje celotnih besedil ali pomembnih tekstnih delov
(npr. v kancionalih).
Nisem prvi, ki z znanstvenim delom opozarja na opazno recepcijo če
ških mentalnih horizontov v slovenski književnosti 16. stoletja. Pred pri
čujočo knjigo je bilo to storjeno v več omembe vrednih znanstvenih bese
dilih. Na češki strani je zaenkrat najpomembnejši separatni natis razprave
Václava Buriana iz osmega letnika slavističnega časopisa Slavia – Po stopách
češství a české knihy v starším slovinském písemnictví (1928). Ta zaradi me
todologije, ki je davek sočasni stopnji razvoja slovanskega filologije, danes
odpira precej več vprašanj, kot pa nanje odgovarja. Burian namreč gradi
na povzemanju informacij iz starejšega znanstvenega spisja in evidentira
morebitna polja recepcije. Tako domneva vpliv Blahoslavovega Novega te-
stamenta (1564) na Kreljevo prevajanje bibličnih odlomkov v zimskem delu
Postile slovenske (1567), toda svojega razmisleka ne podrepi s tekstno ana
lizo primarnih virov. Ker češke vplive predpostavlja tudi za druge sloven
ske avtorje 16. stoletja (npr. za Bohoriča), pa jih, morda tudi zaradi žan
ra razprave (ne monografije), tekstno ne dokaže, je tako še vedno odprto
vprašanje, ki glasi: Iz katerih besedil v češki književnosti, kaj in koliko je
bilo v 16. stoletju zares prevzeto v slovenska besedila in v kakšnem kon
tekstu? Odgovor na to bi zahteval analogno razmišljanje, kot ga je brati npr.
19
