Page 92 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 92
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
nalni ravni visokega šolstva (Working Group on Mobility, 2012). Na zadnji,
pariški ministrski konferenci, pa je bila izpostavljena potreba po ovredno-
tenju napredka pri doseganju cilja mobilnosti ‚20/2020‘ v EVP (Paris Com-
muniqué, 2018).
Tovrstne navedbe ustvarjajo potrebo po ocenitvi napredka pri izvaja-
nju politik in praks v mobilnosti študentov v različnih državah EVP, npr. v
Sloveniji in na Nizozemskem, ki sta le redko v središču primerjalnih analiz.
V tej luči se prispevek osredinja na raziskovalno vprašanje, kakšen pouda-
rek namenjajo mobilnosti študentov nacionalne in institucionalne politike
in strategije (internacionalizacije) v slovenskem in nizozemskem visoko-
šolskem prostoru, in na tej podlagi analizira, ali se cilji, opredeljeni v viso-
košolskih politikah in strategijah (internacionalizacije), tudi uresničujejo v
praksi. V tem okviru pojasnjuje, v kolikšni meri sta izbrani državi izpolnili
glavne bolonjske cilje na področju študentske mobilnosti, na tej osnovi pa
s pomočjo primerjalne analize razpravlja tudi o podobnostih in razlikah
na tem področju ter o glavnih razlogih za njihov obstoj. V zaključnem delu
prispevek poglablja predhodno razpravo s teoretskimi argumenti instituci-
onalnega izomorfizma-sociološke različice novega institucionalizma, saj je
razvoj evropskega visokega šolstva v okviru bolonjskega procesa postavil
teorijo novega institucionalizma v središče zanimanj raziskovalcev visoke-
ga šolstva (glej npr. Dobbins, 2008).
Namen prispevka je torej izboljšati razumevanje vloge študentske mo-
bilnosti v internacionalizaciji slovenskega in nizozemskega visokega šol-
stva, in na tej osnovi prikazati, da se kljub naraščajočemu pomenu, ki ji ga
pripisujejo (nad)nacionalne in institucionalne politike in strategije (inter-
nacionalizacije) visokega šolstva, tovrstna oblika internacionalizacije v tu-
jini (glej Knight, 2008) v praksi nanaša le na majhen delež mobilnih štu-
dentov. Internacionalizacija visokega šolstva je namreč
nameren proces integracije mednarodne, medkulturne ali global-
ne razsežnosti v namen, funkcije in izvajanje postsekundarnega
izobraževanja, da bi izboljšali kakovost izobraževanja in razisko-
vanja za vse študente in zaposlene in da bi pomembno prispevali
k družbi. (de Wit et al., 2015: 29)
Metodologija
Prispevek izhaja iz doktorske raziskave o internacionalizaciji in zagotavlja-
nju kakovosti v slovenskem in nizozemskem visokem šolstvu (Hauptman
92
nalni ravni visokega šolstva (Working Group on Mobility, 2012). Na zadnji,
pariški ministrski konferenci, pa je bila izpostavljena potreba po ovredno-
tenju napredka pri doseganju cilja mobilnosti ‚20/2020‘ v EVP (Paris Com-
muniqué, 2018).
Tovrstne navedbe ustvarjajo potrebo po ocenitvi napredka pri izvaja-
nju politik in praks v mobilnosti študentov v različnih državah EVP, npr. v
Sloveniji in na Nizozemskem, ki sta le redko v središču primerjalnih analiz.
V tej luči se prispevek osredinja na raziskovalno vprašanje, kakšen pouda-
rek namenjajo mobilnosti študentov nacionalne in institucionalne politike
in strategije (internacionalizacije) v slovenskem in nizozemskem visoko-
šolskem prostoru, in na tej podlagi analizira, ali se cilji, opredeljeni v viso-
košolskih politikah in strategijah (internacionalizacije), tudi uresničujejo v
praksi. V tem okviru pojasnjuje, v kolikšni meri sta izbrani državi izpolnili
glavne bolonjske cilje na področju študentske mobilnosti, na tej osnovi pa
s pomočjo primerjalne analize razpravlja tudi o podobnostih in razlikah
na tem področju ter o glavnih razlogih za njihov obstoj. V zaključnem delu
prispevek poglablja predhodno razpravo s teoretskimi argumenti instituci-
onalnega izomorfizma-sociološke različice novega institucionalizma, saj je
razvoj evropskega visokega šolstva v okviru bolonjskega procesa postavil
teorijo novega institucionalizma v središče zanimanj raziskovalcev visoke-
ga šolstva (glej npr. Dobbins, 2008).
Namen prispevka je torej izboljšati razumevanje vloge študentske mo-
bilnosti v internacionalizaciji slovenskega in nizozemskega visokega šol-
stva, in na tej osnovi prikazati, da se kljub naraščajočemu pomenu, ki ji ga
pripisujejo (nad)nacionalne in institucionalne politike in strategije (inter-
nacionalizacije) visokega šolstva, tovrstna oblika internacionalizacije v tu-
jini (glej Knight, 2008) v praksi nanaša le na majhen delež mobilnih štu-
dentov. Internacionalizacija visokega šolstva je namreč
nameren proces integracije mednarodne, medkulturne ali global-
ne razsežnosti v namen, funkcije in izvajanje postsekundarnega
izobraževanja, da bi izboljšali kakovost izobraževanja in razisko-
vanja za vse študente in zaposlene in da bi pomembno prispevali
k družbi. (de Wit et al., 2015: 29)
Metodologija
Prispevek izhaja iz doktorske raziskave o internacionalizaciji in zagotavlja-
nju kakovosti v slovenskem in nizozemskem visokem šolstvu (Hauptman
92
