Page 311 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 311
timsko vodenje in sistematično razvijanje strokovnih timov v vrtcu
ne naloge lažje in bolj kakovostno rešujemo s sodelovanjem. Če izhajamo iz
Rutarjeve trditve, da sta ključna dejavnika, ki poganjata dobre spremembe,
resnica in vednost oziroma znanje (Rutar, 2017: 128), potem moramo iska-
ti načine, da pedagoškim delavcem zagotovimo učno okolje, kjer bo dovolj
prostora za pomembne dobre ideje in produktivne zamisli, ki bodo sproža-
le najprej nujne spremembe v njih samih, da bi jih nato lahko razvijali tudi
pri svojem delu z otroki. Sodobna nevroznanost poudarja, da naši možga-
ni niso ustvarjeni, da bi v njih zgolj shranjevali podatke, znanje mora biti
izbrano, oblikovano in filtrirano skozi mrežo načrtov, ciljev in namer (Ru-
tar, 2017: 128).
Primeren prostor za razvoj dobrih idej in produktivnih zamisli je go-
tovo tim, vendar ob predpogoju, da lahko v njem posameznik zadovolji pot-
rebe po varnosti – po predvidljivosti socialnega prostora in zaupanju vanj,
kot meni A. Polak (Polak, 2007: 22). Če izhajamo iz trditve Maslowa (Braj-
ša, 1995), da so človeške potrebe hierarhično umeščene v pet nivojev potreb,
pri čemer ugotavlja, da ko nekdo zadovolji en nivo, je motiviran in se tru-
di, da zadovolji naslednjega, potem lahko sklepamo, da je občutek varnos-
ti ključnega pomena za ustvarjalno mišljenje in produktivno razmišljanje
oziroma izpostavljanje posameznika do te mere, da bo svoje ideje tudi de-
lil med ostale člane tima.
Različni avtorji postavljajo podobno pozitivne definicije timskega
dela: timsko delo lahko pojmujemo kot večstopenjski proces, v katerem
člani tima na individualni in skupinski ravni izpolnjujejo naloge in raz-
vijajo timsko delo (Kozlowski in Klein, 2000, v Hwang, 2018: 158), pri če-
mer zajema izpolnjevanje nalog individualno ali skupno opravljanje zada-
ne naloge, običajno podprto z različnimi pripomočki, medtem ko se timsko
delo nanaša na medosebne interakcije med člani tima (Bowers, Braun in
Morgan, 1997 v Hwang, 2018). Avtorji se strinjajo, da učinkovito timsko
delo opredeljujeta dobra komunikacija in sodelovanje med člani tima na
poti do skupnega cilja. Rezultat timskega dela je timska učinkovitost (Sa-
las, Cooke, and Rosen, 2008 v Hwang, 2018), ki je merljiva na različne na-
čine, vključujoč objektivno evalvacijo in refleksijo timske učinkovitosti ter
zadovoljstva posameznih članov z delom v timu (Gladstein, 1984; Guchait,
Lei, and Tews, 2016; LePine et al., 2008, v Hwang, 2018). Tudi Mayer (2001)
vidi v timu (v primerjavi s formalno delovno skupino) povsem novo kako-
vost in možnost, Brajša (1996) o timu piše kot o živem medosebnem siste-
mu, njegovo medosebno problematiko pa lahko opazujemo z več zornih
311
ne naloge lažje in bolj kakovostno rešujemo s sodelovanjem. Če izhajamo iz
Rutarjeve trditve, da sta ključna dejavnika, ki poganjata dobre spremembe,
resnica in vednost oziroma znanje (Rutar, 2017: 128), potem moramo iska-
ti načine, da pedagoškim delavcem zagotovimo učno okolje, kjer bo dovolj
prostora za pomembne dobre ideje in produktivne zamisli, ki bodo sproža-
le najprej nujne spremembe v njih samih, da bi jih nato lahko razvijali tudi
pri svojem delu z otroki. Sodobna nevroznanost poudarja, da naši možga-
ni niso ustvarjeni, da bi v njih zgolj shranjevali podatke, znanje mora biti
izbrano, oblikovano in filtrirano skozi mrežo načrtov, ciljev in namer (Ru-
tar, 2017: 128).
Primeren prostor za razvoj dobrih idej in produktivnih zamisli je go-
tovo tim, vendar ob predpogoju, da lahko v njem posameznik zadovolji pot-
rebe po varnosti – po predvidljivosti socialnega prostora in zaupanju vanj,
kot meni A. Polak (Polak, 2007: 22). Če izhajamo iz trditve Maslowa (Braj-
ša, 1995), da so človeške potrebe hierarhično umeščene v pet nivojev potreb,
pri čemer ugotavlja, da ko nekdo zadovolji en nivo, je motiviran in se tru-
di, da zadovolji naslednjega, potem lahko sklepamo, da je občutek varnos-
ti ključnega pomena za ustvarjalno mišljenje in produktivno razmišljanje
oziroma izpostavljanje posameznika do te mere, da bo svoje ideje tudi de-
lil med ostale člane tima.
Različni avtorji postavljajo podobno pozitivne definicije timskega
dela: timsko delo lahko pojmujemo kot večstopenjski proces, v katerem
člani tima na individualni in skupinski ravni izpolnjujejo naloge in raz-
vijajo timsko delo (Kozlowski in Klein, 2000, v Hwang, 2018: 158), pri če-
mer zajema izpolnjevanje nalog individualno ali skupno opravljanje zada-
ne naloge, običajno podprto z različnimi pripomočki, medtem ko se timsko
delo nanaša na medosebne interakcije med člani tima (Bowers, Braun in
Morgan, 1997 v Hwang, 2018). Avtorji se strinjajo, da učinkovito timsko
delo opredeljujeta dobra komunikacija in sodelovanje med člani tima na
poti do skupnega cilja. Rezultat timskega dela je timska učinkovitost (Sa-
las, Cooke, and Rosen, 2008 v Hwang, 2018), ki je merljiva na različne na-
čine, vključujoč objektivno evalvacijo in refleksijo timske učinkovitosti ter
zadovoljstva posameznih članov z delom v timu (Gladstein, 1984; Guchait,
Lei, and Tews, 2016; LePine et al., 2008, v Hwang, 2018). Tudi Mayer (2001)
vidi v timu (v primerjavi s formalno delovno skupino) povsem novo kako-
vost in možnost, Brajša (1996) o timu piše kot o živem medosebnem siste-
mu, njegovo medosebno problematiko pa lahko opazujemo z več zornih
311
