Page 160 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 160
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
kratkoročnemu uresničevanju zelo konkretnih retoričnih ciljev (npr. učin-
kovito pobijanje nasprotnika v dani situaciji), temveč je skozi vključevanje
raznolikih humanističnih vsebin (jezika, književnosti, umetnosti, zgodo-
vine ipd.), ki so bile sestavni del retoričnega pouka, sistematično razvijala
posameznikovo zmožnost identifikacije, analize in kritičnega odzivanja na
družbene pojave.1 Druga okoliščina izhaja iz pojmovanja retorike kot disci-
pline. Sestavlja jo mreža različnih konceptov, pojmov, idej, ki v strukturira-
ni obliki odražajo proces celovite in sistematične priprave govora (ali zapisa
besedila) ter so običajno konceptualizirani kot temeljni (retorični) postopki
(lat. officia oratoris): od izhodiščne faze načrtovanja, ko govorec oceni tre-
nutne okoliščine (komu, kaj, zakaj mora govoriti) in v skladu z njimi poi-
šče primerne argumente, preko faze konkretne izdelave – zasnove in zapi-
sa govora/besedila, ko govorec določi funkcionalno razporeditev in izbere
primerno ubeseditev argumentov, do sklepne faze izvedbe, ko argumen-
te oziroma govor/besedilo v končni obliki čim uspešneje pomni in učin-
kovito predstavi. Koncepti, pojmi in ideje v retorični mreži še zdaleč niso
le jezikovno-slogovna orodja (npr. primeri nagovorov, fraz, šablonski opi-
si značajev in dogodkov ali v literarni tradiciji posebej razvpiti seznami re-
toričnih figur), temveč (zahvaljujoč zlasti Aristotelovi sistemizaciji retorike
kot discipline) v veliki meri vključujejo tudi orodja, ki po svoji naravi izha-
jajo iz filozofskega repertoarja (npr. kot nabor hiearhično strukturiranih
vprašanj, argumentativnih shem, ali tudi kot sistem kategorij, s pomočjo
katerih je mogoče opredeljevati razmerja med pojmi).Ta orodja predstavlja-
jo izhodišča, skozi katera je mogoče misliti oz. presojati konkretne situacije
(prostor, čas, akterje), opredeliti spornost stališč (kako v konkretnih situa-
cijah potencialno lahko izstopijo) ter konstruirati raznovrstne, veljavne in
prepričljive argumente, ki se, vpeti v splošno vednost in vrednotni sistem
nekega družbenega okolja, hkrati tesno navezujejo na neposredno situaci-
jo vrednot in interesov govorca in poslušalcev. Govorčevo obvladovanje re-
toričnih postopkov obenem predpostavlja tudi razumevanje kompleksnosti
časovne dimenzije v procesu priprave in izvedbe govora, ki ni le linearno
zaporedna (od zasnove načrta, preko izdelave in do izvedbe), temveč je v
vsakem delu postopka orientirana v preteklost (kot govorčeve zmožnost,
1 Lep dokaz za to predstavlja sistem govorniških predvaj (stgr. progymnasmata),
zasnovanih po načelu postopnosti in pri katerih so se učenci s pomočjo namišljenih
primerov (iz literature, umetnosti in zgodovine) vadili v sestavljanju in analizi be-
sedil. Tovrstne vaje, ki izvirajo iz obdobja helenizma, so se v okviru retoričnega izo-
braževanja poučevale več kot tisoč let in so predstavljale enega od načinov za prenos
vrednot kulturne elite grško-rimskega sveta (prim. Gibson, 2008: XXI; več o predva-
jah in njihovi uporabnosti v sodobnem času tudi v Žmavc, 2013)
160
kratkoročnemu uresničevanju zelo konkretnih retoričnih ciljev (npr. učin-
kovito pobijanje nasprotnika v dani situaciji), temveč je skozi vključevanje
raznolikih humanističnih vsebin (jezika, književnosti, umetnosti, zgodo-
vine ipd.), ki so bile sestavni del retoričnega pouka, sistematično razvijala
posameznikovo zmožnost identifikacije, analize in kritičnega odzivanja na
družbene pojave.1 Druga okoliščina izhaja iz pojmovanja retorike kot disci-
pline. Sestavlja jo mreža različnih konceptov, pojmov, idej, ki v strukturira-
ni obliki odražajo proces celovite in sistematične priprave govora (ali zapisa
besedila) ter so običajno konceptualizirani kot temeljni (retorični) postopki
(lat. officia oratoris): od izhodiščne faze načrtovanja, ko govorec oceni tre-
nutne okoliščine (komu, kaj, zakaj mora govoriti) in v skladu z njimi poi-
šče primerne argumente, preko faze konkretne izdelave – zasnove in zapi-
sa govora/besedila, ko govorec določi funkcionalno razporeditev in izbere
primerno ubeseditev argumentov, do sklepne faze izvedbe, ko argumen-
te oziroma govor/besedilo v končni obliki čim uspešneje pomni in učin-
kovito predstavi. Koncepti, pojmi in ideje v retorični mreži še zdaleč niso
le jezikovno-slogovna orodja (npr. primeri nagovorov, fraz, šablonski opi-
si značajev in dogodkov ali v literarni tradiciji posebej razvpiti seznami re-
toričnih figur), temveč (zahvaljujoč zlasti Aristotelovi sistemizaciji retorike
kot discipline) v veliki meri vključujejo tudi orodja, ki po svoji naravi izha-
jajo iz filozofskega repertoarja (npr. kot nabor hiearhično strukturiranih
vprašanj, argumentativnih shem, ali tudi kot sistem kategorij, s pomočjo
katerih je mogoče opredeljevati razmerja med pojmi).Ta orodja predstavlja-
jo izhodišča, skozi katera je mogoče misliti oz. presojati konkretne situacije
(prostor, čas, akterje), opredeliti spornost stališč (kako v konkretnih situa-
cijah potencialno lahko izstopijo) ter konstruirati raznovrstne, veljavne in
prepričljive argumente, ki se, vpeti v splošno vednost in vrednotni sistem
nekega družbenega okolja, hkrati tesno navezujejo na neposredno situaci-
jo vrednot in interesov govorca in poslušalcev. Govorčevo obvladovanje re-
toričnih postopkov obenem predpostavlja tudi razumevanje kompleksnosti
časovne dimenzije v procesu priprave in izvedbe govora, ki ni le linearno
zaporedna (od zasnove načrta, preko izdelave in do izvedbe), temveč je v
vsakem delu postopka orientirana v preteklost (kot govorčeve zmožnost,
1 Lep dokaz za to predstavlja sistem govorniških predvaj (stgr. progymnasmata),
zasnovanih po načelu postopnosti in pri katerih so se učenci s pomočjo namišljenih
primerov (iz literature, umetnosti in zgodovine) vadili v sestavljanju in analizi be-
sedil. Tovrstne vaje, ki izvirajo iz obdobja helenizma, so se v okviru retoričnega izo-
braževanja poučevale več kot tisoč let in so predstavljale enega od načinov za prenos
vrednot kulturne elite grško-rimskega sveta (prim. Gibson, 2008: XXI; več o predva-
jah in njihovi uporabnosti v sodobnem času tudi v Žmavc, 2013)
160
