Page 159 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 159
Retoričnost učiteljeve avtoritete
Janja Žmavc
Pravi govornik mora namreč raziskati, slišati, prebrati, pretresti,
obdelati in preudariti vse, kar sestavlja človeško življenje, kolikor
se v njem giblje in predstavlja snov, ki mu je na razpolago. Govor-
niška spretnost je ena izmed najvišjih vrlin. /.../ In kolikor večja je
njena moč, toliko bolj mora biti zvezana s poštenostjo in najodlič-
nejšo modrostjo; če bi govorniško preobilje predali v roke ljudem,
ki teh vrlin nimajo, jih ne bi naredili za govornike, ampak bi nor-
cem dali orožje. (Cic. De or. 3.14.54–55; prevod Ksenja Geister)
Kako zelo bi zgrešili, če bi navedeni odlomek brali v kontekstu vzgoje
in izobraževanja in besedo 'govornik' zamenjali z učiteljem (ali učiteljico),
čigar uspešnost poučevanja določa tudi (ali celo predvsem) njegova oz. nje-
na komunikacijska spretnost? V duhu klasične retorike, ki temelji na poj-
movanju uspešnega javnega prepričevanja kot rezultata kompleksnega pro-
cesa, slednja namreč ne pomeni zgolj posameznikove jezikovne spretnosti
v okviru neposredne interakcije v razredu – kako učinkovito se učitelj ali
učiteljica v najrazličnejših situacijah sporazumeva z učenci in katere strate-
gije zna tudi sicer uporabljati v komuniciranju z različnimi akterji v peda-
goškem procesu. V mislih imamo zlasti dve okoliščini retorične tradicije,
iz katerih sta razvidni nakazani kompleksnost in procesnost. Prva je ta, da
je bila klasična (antična) retorična pedagogika v svojem primarnem bistvu
vzgoja za aktivno državljanstvo, ki v svojih ciljih ni bila usmerjena zgolj h
159
Janja Žmavc
Pravi govornik mora namreč raziskati, slišati, prebrati, pretresti,
obdelati in preudariti vse, kar sestavlja človeško življenje, kolikor
se v njem giblje in predstavlja snov, ki mu je na razpolago. Govor-
niška spretnost je ena izmed najvišjih vrlin. /.../ In kolikor večja je
njena moč, toliko bolj mora biti zvezana s poštenostjo in najodlič-
nejšo modrostjo; če bi govorniško preobilje predali v roke ljudem,
ki teh vrlin nimajo, jih ne bi naredili za govornike, ampak bi nor-
cem dali orožje. (Cic. De or. 3.14.54–55; prevod Ksenja Geister)
Kako zelo bi zgrešili, če bi navedeni odlomek brali v kontekstu vzgoje
in izobraževanja in besedo 'govornik' zamenjali z učiteljem (ali učiteljico),
čigar uspešnost poučevanja določa tudi (ali celo predvsem) njegova oz. nje-
na komunikacijska spretnost? V duhu klasične retorike, ki temelji na poj-
movanju uspešnega javnega prepričevanja kot rezultata kompleksnega pro-
cesa, slednja namreč ne pomeni zgolj posameznikove jezikovne spretnosti
v okviru neposredne interakcije v razredu – kako učinkovito se učitelj ali
učiteljica v najrazličnejših situacijah sporazumeva z učenci in katere strate-
gije zna tudi sicer uporabljati v komuniciranju z različnimi akterji v peda-
goškem procesu. V mislih imamo zlasti dve okoliščini retorične tradicije,
iz katerih sta razvidni nakazani kompleksnost in procesnost. Prva je ta, da
je bila klasična (antična) retorična pedagogika v svojem primarnem bistvu
vzgoja za aktivno državljanstvo, ki v svojih ciljih ni bila usmerjena zgolj h
159
