Page 17 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 17
komunikacija v šoli kot posebna oblika jezikovne rabe
interpretacije družbene realnosti kot objektivne. Povedano še drugače, opi-
si oz. v širšem smislu interpretacije oblikujejo naše razumevanje družbene
realnosti, pri tem pa so v ta namen tudi same oblikovane oz. predstavljene
kot objektivni opisi oz. dejstva. Konstruktivizem vedno zaznamuje kritič-
na nota. Ukvarja se namreč z naslednjimi vprašanji: kakšne posledice izha-
jajo iz določenega opisa? Kdo ima moč in priložnost uveljavljati svojo verzi-
jo videnja dogodkov? Kje in kako lahko oporekamo opisom? Kako so opisi
oblikovani, da jih obravnavamo kot dejstva, kot nevtralne, objektivne opi-
se, neodvisne od govorca?
Temeljno predpostavko o jezikovni rabi bi v izhodišču torej lahko obli-
kovali takole: Jezikovna raba ni »nevtralen prenos dejstev« ali »odsev stvar-
nosti«, temveč družbena dejavnost, ki (so)oblikuje interpretacije te druž-
bene stvarnosti, s tem pa družbeno stvarnost samo.
V malce razširjeni obliki to pomeni, da:
- je naše dojemanje sveta odvisno od procesov interpretiranja (ka-
tegoriziranja, definiranja, argumentiranja, vrednotenja, itd.), ki
potekajo primarno skozi diskurzivne prakse;
- so opisi relativno neodvisni od zunajjezikovne stvarnosti (dogod-
kov, dejavnosti, ljudi, odnosov itd.), ki jo je torej mogoče predsta-
viti na različne (celo popolnoma nasprotne) načine;
- so opisi družbeno umeščena dejanja in so si kljub morebitnemu
nanašanju na »isto« zunajjezikovno stvarnost funkcionalno lah-
ko precej ali celo povsem različni;
- gre pri jezikovni rabi za obvladovanje jezikovnih tehnik/strategij
oblikovanja interpretacij, ki se jih da ozavestiti, naučiti, izboljšati.
Pedagoški proces bomo torej obravnavali primarno kot posebno obli-
ko (kot učinke) jezikovne rabe in se osredotočili na vlogo in načine vpliva-
nja tako pojmovane komunikacije v šoli na pedagoški proces. Teza, ki jo
bomo skušali osvetliti in dokazati, je, da je komunikacija v šoli za pedago-
ški proces temeljnega pomena, da jo lahko pojmujemo kot mesto in hkrati
kot sredstvo izvajanja vseh pedagoških dejavnosti (aktivnega skupnega obli-
kovanja učne situacije in znanja).
17
interpretacije družbene realnosti kot objektivne. Povedano še drugače, opi-
si oz. v širšem smislu interpretacije oblikujejo naše razumevanje družbene
realnosti, pri tem pa so v ta namen tudi same oblikovane oz. predstavljene
kot objektivni opisi oz. dejstva. Konstruktivizem vedno zaznamuje kritič-
na nota. Ukvarja se namreč z naslednjimi vprašanji: kakšne posledice izha-
jajo iz določenega opisa? Kdo ima moč in priložnost uveljavljati svojo verzi-
jo videnja dogodkov? Kje in kako lahko oporekamo opisom? Kako so opisi
oblikovani, da jih obravnavamo kot dejstva, kot nevtralne, objektivne opi-
se, neodvisne od govorca?
Temeljno predpostavko o jezikovni rabi bi v izhodišču torej lahko obli-
kovali takole: Jezikovna raba ni »nevtralen prenos dejstev« ali »odsev stvar-
nosti«, temveč družbena dejavnost, ki (so)oblikuje interpretacije te druž-
bene stvarnosti, s tem pa družbeno stvarnost samo.
V malce razširjeni obliki to pomeni, da:
- je naše dojemanje sveta odvisno od procesov interpretiranja (ka-
tegoriziranja, definiranja, argumentiranja, vrednotenja, itd.), ki
potekajo primarno skozi diskurzivne prakse;
- so opisi relativno neodvisni od zunajjezikovne stvarnosti (dogod-
kov, dejavnosti, ljudi, odnosov itd.), ki jo je torej mogoče predsta-
viti na različne (celo popolnoma nasprotne) načine;
- so opisi družbeno umeščena dejanja in so si kljub morebitnemu
nanašanju na »isto« zunajjezikovno stvarnost funkcionalno lah-
ko precej ali celo povsem različni;
- gre pri jezikovni rabi za obvladovanje jezikovnih tehnik/strategij
oblikovanja interpretacij, ki se jih da ozavestiti, naučiti, izboljšati.
Pedagoški proces bomo torej obravnavali primarno kot posebno obli-
ko (kot učinke) jezikovne rabe in se osredotočili na vlogo in načine vpliva-
nja tako pojmovane komunikacije v šoli na pedagoški proces. Teza, ki jo
bomo skušali osvetliti in dokazati, je, da je komunikacija v šoli za pedago-
ški proces temeljnega pomena, da jo lahko pojmujemo kot mesto in hkrati
kot sredstvo izvajanja vseh pedagoških dejavnosti (aktivnega skupnega obli-
kovanja učne situacije in znanja).
17
