Page 90 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 90
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
je mogoče glasbeni izraz niansirati le znotraj obstoječih meja. /…/
S čustvenim pomenom glasbe se torej povezuje nekaj ne-poljub-
nega in ne-zavednega. Opozarja na fundamentalne, univerzalne,
pred glasbo obstoječe strukture (1990: 64).
Toda prav te omejitve glasbe (in seveda tudi drugih umetnosti) so na-
tanko usklajene s siceršnjimi splošnimi principi človekovega bivanja in tudi
značilnostmi sveta, v katerega smo vrojeni; glasbena sporočila neposredno
in nezmotljivo prepoznajo tudi ne-glasbeniki.
Poti do oblikovanja pomenskih polj Splošnega zemljevida
s pomočjo glasbe
Pripravimo si poljubno zbirko besed: samostalnikov, glagolov ali pridevni-
kov in ob njih poslušamo to ali ono glasbo. Ob tem se sprožijo miselni pro-
cesi, ki povezujejo besede s poslušano glasbo. Ob opravljeni statistični ana-
lizi odgovorov se besede uredijo v skupine, za katere lahko trdimo, da so
povsem skladne s področji splošnega zemljevida sveta, ki nas obdaja.2
Sprva neurejene zbirke besed oblikujejo v ogledalu naših miselnih
procesov vedno natanko tri velike skupine – pa če o njih razmišljajo in jih
v svojih mislih urejajo učenci nižjih ali višjih razredov, v Ljubljani ali v Pre-
kmurju … in natanko iste skupine nastanejo tudi, če o povezavah presoja-
jo njihovi učitelji.
Potreben je le še en pristavek: za pomoč pri urejanju besed v skupine
smo tokrat izbrali glasbo, toda do istih rezultatov lahko prispemo tudi s po-
močjo katerekoli druge umetnosti. Pomembno je le naslednje spoznanje: z
našimi lastnimi spoznavnimi zmožnostmi nikakor ne moremo zbirke be-
sed urediti »od znotraj«, zgolj z uporabo besednih razmislekov – zaradi
množice dreves tudi na tem področju ne moremo ugledati podobe cele-
ga gozda. Toda: če na celoto pogledamo od zunaj, na primer skozi prizmo
umetnosti, lahko ugledamo zgradbo celote; semantične strukture se nam
prikažejo kot na dlani.
2 Kako zanesljivi so pridobljeni podatki, dokazuje tudi dejstvo, da so /…/ pokazali
skoraj vedno isto dimenzionalno razporeditev. Stereotipnost rezultatov je bila tudi
vzrok, da so se jih naveličali (Helga de la Motte-Haber, 1990: 383).
90
je mogoče glasbeni izraz niansirati le znotraj obstoječih meja. /…/
S čustvenim pomenom glasbe se torej povezuje nekaj ne-poljub-
nega in ne-zavednega. Opozarja na fundamentalne, univerzalne,
pred glasbo obstoječe strukture (1990: 64).
Toda prav te omejitve glasbe (in seveda tudi drugih umetnosti) so na-
tanko usklajene s siceršnjimi splošnimi principi človekovega bivanja in tudi
značilnostmi sveta, v katerega smo vrojeni; glasbena sporočila neposredno
in nezmotljivo prepoznajo tudi ne-glasbeniki.
Poti do oblikovanja pomenskih polj Splošnega zemljevida
s pomočjo glasbe
Pripravimo si poljubno zbirko besed: samostalnikov, glagolov ali pridevni-
kov in ob njih poslušamo to ali ono glasbo. Ob tem se sprožijo miselni pro-
cesi, ki povezujejo besede s poslušano glasbo. Ob opravljeni statistični ana-
lizi odgovorov se besede uredijo v skupine, za katere lahko trdimo, da so
povsem skladne s področji splošnega zemljevida sveta, ki nas obdaja.2
Sprva neurejene zbirke besed oblikujejo v ogledalu naših miselnih
procesov vedno natanko tri velike skupine – pa če o njih razmišljajo in jih
v svojih mislih urejajo učenci nižjih ali višjih razredov, v Ljubljani ali v Pre-
kmurju … in natanko iste skupine nastanejo tudi, če o povezavah presoja-
jo njihovi učitelji.
Potreben je le še en pristavek: za pomoč pri urejanju besed v skupine
smo tokrat izbrali glasbo, toda do istih rezultatov lahko prispemo tudi s po-
močjo katerekoli druge umetnosti. Pomembno je le naslednje spoznanje: z
našimi lastnimi spoznavnimi zmožnostmi nikakor ne moremo zbirke be-
sed urediti »od znotraj«, zgolj z uporabo besednih razmislekov – zaradi
množice dreves tudi na tem področju ne moremo ugledati podobe cele-
ga gozda. Toda: če na celoto pogledamo od zunaj, na primer skozi prizmo
umetnosti, lahko ugledamo zgradbo celote; semantične strukture se nam
prikažejo kot na dlani.
2 Kako zanesljivi so pridobljeni podatki, dokazuje tudi dejstvo, da so /…/ pokazali
skoraj vedno isto dimenzionalno razporeditev. Stereotipnost rezultatov je bila tudi
vzrok, da so se jih naveličali (Helga de la Motte-Haber, 1990: 383).
90
