Page 12 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 12
Vzgoja družbe
povezave pomenov je v zadnji instanci mogoče povezati z zgodovinskimi
označevalci, med katerimi je nedvomno najpomembnejše razsvetljenstvo.
Seveda si družbo v teoriji in ideologiji razlagamo tudi z bolj »negativ-
nimi« konotacijami. Še zlasti v obdobju postmodernizma in globalizacije
se množijo oznake in poimenovanja družbe nasploh v terminih, ki se na-
vezujejo na predstavo o krizi in trganju družbenih vezi. Tako po simbol-
nem univerzumu krožijo oznake, kot so družba (ali kultura) strahu, druž-
ba tveganja in represivna družba, pa tudi številne po svojem predznaku
bolj »nevtralne« oznake, kot npr. porabniška družba, medijska družba,
starajoča se družba in multikulturna družba. Prav posebno mesto med vse-
mi temi oznakami je zavzela oznaka »postkomunistična družba«, ki je na-
sledek enega od ključnih dogodkov 20. stoletja, namreč propada, poraza ali
vsaj manifestnega neuspeha družbenega sistema ali modela, ki se je nekaj
deset let predstavljal kot »rešitev uganke zgodovine«. Obdobje postsoci-
alizma je še posebej intenziviralo razmišljanja o konstrukciji družbe s po-
stopki edukacije in v tem okviru o državljanski vzgoji, ki naj bi bila agens
oblikovanja aktivnega državljanstva. Le-to naj bi jamčilo reprodukcijo od-
prte družbe v nasprotju z modeli zaprtih družb (diktatur, avtoritarnih
družb ipd.) Tudi v navezavi na te oznake znova in znova vznikata šolstvo
in edukacija kot zastopnika sfere, v kateri je treba iskati rešitve za družbe-
ne probleme. Hkrati pa je vse več odzivov, izvirajočih iz okolij edukacije
in kritičnih teoretskih zastavkov, ki opozarjajo, da šole vse težje tekmuje
z agensi v »zunajšolskem« družbenem prostoru. Razmišljanja, ki gredo v
svojih kritičnih analizah še korak naprej, pa opozarjajo – pogosto kot po-
sledica odmevne Althusserjeve teorije, ki je šolstvo uvrstila med ideološke
aparate države – na udeleženost šolstva in dejavnosti edukacije, ki poteka v
njegovem okviru, v sami proizvodnji družbenih problemov.
Poglavja pričujoče knjige se ukvarjajo s temami in problematikami, ki
sledijo iz vrste naštetih pojmov in poimenovanj. Knjiga je sestavljena iz vr-
ste zapisov, ki so nastajali v obdobju zadnjih dvajsetih let in so bili obja-
vljeni v revijah Javnost/Public, Šolsko polje, Sodobna pedagogika, Ekran in v
dveh zbornikih, nekaj odstavkov pa je bilo objavljenih tudi v Sobotni prilo-
gi časopisa Delo. Besedila, ki jih je bilo mogoče spraviti na skupni imenova-
lec, ki ga nakazuje naslov knjige, so kajpak predelana in na novo povezana.
V metodološkem pogledu pa ne gre za nikakršen poskus zaokrožene sinte-
ze omenjenih problematik, saj se kaj takega v postmodernem stanju, kot bi
rekli z Lyotardom, ne zdi niti mogoče. Prav zato gre v večjem delu knjige
za kritične premisleke, a hkrati tudi za poskuse, da bi nakazali konceptual-
ne smeri, ki se vpisujejo v polje emancipacijskih družbenih praks. V takem
povezave pomenov je v zadnji instanci mogoče povezati z zgodovinskimi
označevalci, med katerimi je nedvomno najpomembnejše razsvetljenstvo.
Seveda si družbo v teoriji in ideologiji razlagamo tudi z bolj »negativ-
nimi« konotacijami. Še zlasti v obdobju postmodernizma in globalizacije
se množijo oznake in poimenovanja družbe nasploh v terminih, ki se na-
vezujejo na predstavo o krizi in trganju družbenih vezi. Tako po simbol-
nem univerzumu krožijo oznake, kot so družba (ali kultura) strahu, druž-
ba tveganja in represivna družba, pa tudi številne po svojem predznaku
bolj »nevtralne« oznake, kot npr. porabniška družba, medijska družba,
starajoča se družba in multikulturna družba. Prav posebno mesto med vse-
mi temi oznakami je zavzela oznaka »postkomunistična družba«, ki je na-
sledek enega od ključnih dogodkov 20. stoletja, namreč propada, poraza ali
vsaj manifestnega neuspeha družbenega sistema ali modela, ki se je nekaj
deset let predstavljal kot »rešitev uganke zgodovine«. Obdobje postsoci-
alizma je še posebej intenziviralo razmišljanja o konstrukciji družbe s po-
stopki edukacije in v tem okviru o državljanski vzgoji, ki naj bi bila agens
oblikovanja aktivnega državljanstva. Le-to naj bi jamčilo reprodukcijo od-
prte družbe v nasprotju z modeli zaprtih družb (diktatur, avtoritarnih
družb ipd.) Tudi v navezavi na te oznake znova in znova vznikata šolstvo
in edukacija kot zastopnika sfere, v kateri je treba iskati rešitve za družbe-
ne probleme. Hkrati pa je vse več odzivov, izvirajočih iz okolij edukacije
in kritičnih teoretskih zastavkov, ki opozarjajo, da šole vse težje tekmuje
z agensi v »zunajšolskem« družbenem prostoru. Razmišljanja, ki gredo v
svojih kritičnih analizah še korak naprej, pa opozarjajo – pogosto kot po-
sledica odmevne Althusserjeve teorije, ki je šolstvo uvrstila med ideološke
aparate države – na udeleženost šolstva in dejavnosti edukacije, ki poteka v
njegovem okviru, v sami proizvodnji družbenih problemov.
Poglavja pričujoče knjige se ukvarjajo s temami in problematikami, ki
sledijo iz vrste naštetih pojmov in poimenovanj. Knjiga je sestavljena iz vr-
ste zapisov, ki so nastajali v obdobju zadnjih dvajsetih let in so bili obja-
vljeni v revijah Javnost/Public, Šolsko polje, Sodobna pedagogika, Ekran in v
dveh zbornikih, nekaj odstavkov pa je bilo objavljenih tudi v Sobotni prilo-
gi časopisa Delo. Besedila, ki jih je bilo mogoče spraviti na skupni imenova-
lec, ki ga nakazuje naslov knjige, so kajpak predelana in na novo povezana.
V metodološkem pogledu pa ne gre za nikakršen poskus zaokrožene sinte-
ze omenjenih problematik, saj se kaj takega v postmodernem stanju, kot bi
rekli z Lyotardom, ne zdi niti mogoče. Prav zato gre v večjem delu knjige
za kritične premisleke, a hkrati tudi za poskuse, da bi nakazali konceptual-
ne smeri, ki se vpisujejo v polje emancipacijskih družbenih praks. V takem
