Page 161 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 161
Kako obljubiti 159
objeIk1 tparOed(sbtaivstiron)e:k»ovdbeijssttrvoojuDje – v našem primeru lastnost L (toploto)
ta O. toplo« –, in ga poda kot prednost objek-
»poIj2dtiomporevdbniostsrtola«s.tnosti L (toploto) predstavi kot argum ent za sklep S =
I3 to prednost lastnosti L predstavi kot le šibko prednost.
oI4dtvozašimbkeoslleahstenronsot predstavi kot tolikšno, da dejstvu D (toplota bistro-
ja) argumentacijsko vrednost, kar pomeni, da zavrača
sklep I2 (»pojdimo v bistro«).
temI5 priznava, da je lastnost L sicer res šibka, vendar zadostna prednost, in
s zavrača I4,
Za govorca G pa bi lahko rekli, da se prav z izjavljanjem (zato, ker izja-
vlja) Pojdimo v bistro! Nam bo vsaj Dtopjelot!rpebriadorburžauvjne aIv1ainti Ik5o, itnmsotžeemn argu-
mentira za nekakšen S’ (= Dejstvo argu-
ment za S).
Zdaj pa si oglejmo naslednji dve navezavi:
αβ
A: Ali prideš? A: Ali prideš?
B: Pridem. B: Obljubljam, da pridem.
V čem je razlika med njima? V različici α je B le odgovoril na A-jevo
vprašanje in potrdil svoj prihod, v različici β pa ni le odgovoril na B-jevo
vprašanje in (preprosto) potrdil svojega prihoda, temveč se je svečano, z de-
janjem obljube, zavezal, da bo res prišel.
Toda, če natančneje pogledamo B-jev odgovor v različici β vidimo, da
B sploh ne odgovarja na A-jevo vprašanje! A ga ni vprašal, ali obljubi (da bo
prišel) oz. od njega ni zahteval, naj obljubi (da bo prišel), temveč je od nje-
ga le zahteval (čeprav je ta izraz za A-jevo vprašanje verjetno premočan), naj
odgovori na njegovo vprašanje.
V različici β B torej očitno odgovarja na neko drugo vprašanje, na vpra-
šanje, ki ga navedeni dialog (eksplicitno) ne postavlja, ga pa performativ-
na formula, prav s svojo prisotnostjo, prav z dejstvom svojega izjavljanja,
(implicitn o) predpostavlja. Dialog β bi morali pravzaprav torej dopolniti
oz. razčleniti v nekakšen polilog kot:
A: Jutri imamo zabavo. Prideš?
B: Pridem.
S: Dvomim. Še nikoli nisi.
objeIk1 tparOed(sbtaivstiron)e:k»ovdbeijssttrvoojuDje – v našem primeru lastnost L (toploto)
ta O. toplo« –, in ga poda kot prednost objek-
»poIj2dtiomporevdbniostsrtola«s.tnosti L (toploto) predstavi kot argum ent za sklep S =
I3 to prednost lastnosti L predstavi kot le šibko prednost.
oI4dtvozašimbkeoslleahstenronsot predstavi kot tolikšno, da dejstvu D (toplota bistro-
ja) argumentacijsko vrednost, kar pomeni, da zavrača
sklep I2 (»pojdimo v bistro«).
temI5 priznava, da je lastnost L sicer res šibka, vendar zadostna prednost, in
s zavrača I4,
Za govorca G pa bi lahko rekli, da se prav z izjavljanjem (zato, ker izja-
vlja) Pojdimo v bistro! Nam bo vsaj Dtopjelot!rpebriadorburžauvjne aIv1ainti Ik5o, itnmsotžeemn argu-
mentira za nekakšen S’ (= Dejstvo argu-
ment za S).
Zdaj pa si oglejmo naslednji dve navezavi:
αβ
A: Ali prideš? A: Ali prideš?
B: Pridem. B: Obljubljam, da pridem.
V čem je razlika med njima? V različici α je B le odgovoril na A-jevo
vprašanje in potrdil svoj prihod, v različici β pa ni le odgovoril na B-jevo
vprašanje in (preprosto) potrdil svojega prihoda, temveč se je svečano, z de-
janjem obljube, zavezal, da bo res prišel.
Toda, če natančneje pogledamo B-jev odgovor v različici β vidimo, da
B sploh ne odgovarja na A-jevo vprašanje! A ga ni vprašal, ali obljubi (da bo
prišel) oz. od njega ni zahteval, naj obljubi (da bo prišel), temveč je od nje-
ga le zahteval (čeprav je ta izraz za A-jevo vprašanje verjetno premočan), naj
odgovori na njegovo vprašanje.
V različici β B torej očitno odgovarja na neko drugo vprašanje, na vpra-
šanje, ki ga navedeni dialog (eksplicitno) ne postavlja, ga pa performativ-
na formula, prav s svojo prisotnostjo, prav z dejstvom svojega izjavljanja,
(implicitn o) predpostavlja. Dialog β bi morali pravzaprav torej dopolniti
oz. razčleniti v nekakšen polilog kot:
A: Jutri imamo zabavo. Prideš?
B: Pridem.
S: Dvomim. Še nikoli nisi.
