Page 32 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Documenta 12
P. 32
Sklep
Razvijanje ključnih zmožnosti, torej tudi kulturne zavesti, je procesne narave.
Pričakovano je bilo, da bodo dijaki v tretjem letniku uspešnejši kot v prvem,
vendar rezultati raziskave tega ne potrjujejo: gimnazijci svojo kulturno zavest
ocenjujejo nižje od ostalih zmožnosti, podpovprečen uspeh pa so dosegli tu-
di v ustreznem sklopu razčlembe. V dveh letih se je na področju kulturne za-
vesti in izražanja pokazalo stagniranje ali celo rahlo nazadovanje. To kaže tu-
di na neizkoriščenost učnih gradiv. Med vsemi vajami in nalogami v trenutno
veljavnih berilih je namreč okoli 40 % nalog za razvijanje kulturne zmožnos-
ti ter po količini zavzemajo drugo mesto (Krakar Vogel, 2011: 276). Ker so te na-
loge običajno za dijake zahtevnejše, saj z napotitvijo k iskanju dodatnih infor-
macij, poslušanju posnetkov, branju dodatnega gradiva ipd. od njih zahtevajo
dodatno angažiranost, lahko v praksi ostajajo nerealizirane. Kljub evropskim
smernicam, skladno z njimi posodobljenemu učnemu načrtu in sodobnim
učbenikom za književnost zmožnostni pristop vsaj za razvijanje kulturne za-
vesti v praksi očitno ni zaživel in učitelji ohranjajo tradicionalne oblike pouka
32 književnosti.
Stagniranje na področju kulturne zavesti gimnazijcev pa kaže še na nepri-
jetno resnico, da razvijanju kulturne zavesti v izobraževanju odmerjamo pre-
malo pozornosti in s tem spreminjamo sam koncept splošnega izobraževanja.
Evropski okvir poudarja, da se vse ključne zmožnosti štejejo za enako pomem-
bne, »saj vsaka od njih prispeva k uspešnemu življenju v družbi znanja« (Pri-
poročilo …, 2006), toda ravno kultura daje osnovo splošni izobrazbi.
Za kulturnega pedagoga Karla Ozvalda (1927) je bil npr. izobražen le človek,
»ki si je, bodisi pretežno iz svojih sil bodisi s tujo pomočjo, pridobil enotno,
to je v lastni individualnosti zakoreninjeno, pa vendar elastično, različnim
kulturnim področjem ustrezajočo izoblikovanost ali ‘strukturo’ svojega
duha, katera ga usposablja za aktivno udeleževanje kulturnega življenja,
to se pravi, ne samo doumevanje (doživljanje), ampak tudi za ustvarjanje
oz. odkrivanje kulturnih dobrin in vrednot« (Ozvald, 1927: 166–167).
Ozvaldova misel je odraz njegovega časa, vendar lahko tudi danes pritrdi-
mo, da je splošno znanje povezano s kulturo, čeprav se zdi, da – kako paradok-
salno – v »družbi znanja« svoj pomen izgubljata tako znanje kot kultura.
Literatura
Directorate–General for Education, Youth, Sport and Culture (European Comis-
sion). (2015). Cultural Awareness and Expression Handbook. Najdeno 15.
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
Razvijanje ključnih zmožnosti, torej tudi kulturne zavesti, je procesne narave.
Pričakovano je bilo, da bodo dijaki v tretjem letniku uspešnejši kot v prvem,
vendar rezultati raziskave tega ne potrjujejo: gimnazijci svojo kulturno zavest
ocenjujejo nižje od ostalih zmožnosti, podpovprečen uspeh pa so dosegli tu-
di v ustreznem sklopu razčlembe. V dveh letih se je na področju kulturne za-
vesti in izražanja pokazalo stagniranje ali celo rahlo nazadovanje. To kaže tu-
di na neizkoriščenost učnih gradiv. Med vsemi vajami in nalogami v trenutno
veljavnih berilih je namreč okoli 40 % nalog za razvijanje kulturne zmožnos-
ti ter po količini zavzemajo drugo mesto (Krakar Vogel, 2011: 276). Ker so te na-
loge običajno za dijake zahtevnejše, saj z napotitvijo k iskanju dodatnih infor-
macij, poslušanju posnetkov, branju dodatnega gradiva ipd. od njih zahtevajo
dodatno angažiranost, lahko v praksi ostajajo nerealizirane. Kljub evropskim
smernicam, skladno z njimi posodobljenemu učnemu načrtu in sodobnim
učbenikom za književnost zmožnostni pristop vsaj za razvijanje kulturne za-
vesti v praksi očitno ni zaživel in učitelji ohranjajo tradicionalne oblike pouka
32 književnosti.
Stagniranje na področju kulturne zavesti gimnazijcev pa kaže še na nepri-
jetno resnico, da razvijanju kulturne zavesti v izobraževanju odmerjamo pre-
malo pozornosti in s tem spreminjamo sam koncept splošnega izobraževanja.
Evropski okvir poudarja, da se vse ključne zmožnosti štejejo za enako pomem-
bne, »saj vsaka od njih prispeva k uspešnemu življenju v družbi znanja« (Pri-
poročilo …, 2006), toda ravno kultura daje osnovo splošni izobrazbi.
Za kulturnega pedagoga Karla Ozvalda (1927) je bil npr. izobražen le človek,
»ki si je, bodisi pretežno iz svojih sil bodisi s tujo pomočjo, pridobil enotno,
to je v lastni individualnosti zakoreninjeno, pa vendar elastično, različnim
kulturnim področjem ustrezajočo izoblikovanost ali ‘strukturo’ svojega
duha, katera ga usposablja za aktivno udeleževanje kulturnega življenja,
to se pravi, ne samo doumevanje (doživljanje), ampak tudi za ustvarjanje
oz. odkrivanje kulturnih dobrin in vrednot« (Ozvald, 1927: 166–167).
Ozvaldova misel je odraz njegovega časa, vendar lahko tudi danes pritrdi-
mo, da je splošno znanje povezano s kulturo, čeprav se zdi, da – kako paradok-
salno – v »družbi znanja« svoj pomen izgubljata tako znanje kot kultura.
Literatura
Directorate–General for Education, Youth, Sport and Culture (European Comis-
sion). (2015). Cultural Awareness and Expression Handbook. Najdeno 15.
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
