Page 54 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 54
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju danes
procesov podpore in pomoči, v katere je običajno vključeno veliko števi-
lo strokovnih delavcev, ki z družino in otroki delajo vrsto let, hkrati pa je
zanje značilno tudi dejstvo, da se težave otrok in družine v tovrstnem so-
delovanju ne zmanjšajo. V obravnavo ranljivih družin in njihovih otrok
običajno vstopa več služb z različnih področij: vzgoje in izobraževanja, so-
cialnega skrbstva, zdravstva in drugih, ki pa pogosto ne sodelujejo. Različ-
ni avtorji (npr. Barlov idr., 2003; Bowkamp in Bowkamp, 2014; Razpotnik
idr. 2015) so ugotovili, da takšnim izidom botrujejo prakse, v katerih se ran-
ljive družine in strokovni delavci v procesih pomoči pogosto ujamejo v za-
čaran krog t. i. navzdol obrnjene spirale procesov pomoči, v kateri pomoč
ne podpre potreb družine, ampak je razpršena in le gasi požare, procesi pa
so ukalupljeni v protokole, prelaganje odgovornosti, finančne omejitve ipd.
Vsi ti procesi prispevajo k rigidnim odzivom, okrnejo sodelovalni odnos in
zaupanje, ne dajejo prostora osebni iniciativi družinskih članov in posle-
dično ne prispevajo h kakovostnim in k učinkovitim spremembam v dru-
žini in pri njenih članih.
Različni domači in tuji avtorji (npr. Barlow idr., 2003; Čačinovič Vog-
rinčič, 2016; Mešl in Kodele, 2016; Peters, 2000; Razpotnik idr. 2015, 2016;
Turnšek idr., 2016; Sousa in Rodrigues, 2005) v prizadevanju za učinkovi-
to podporo ranljivim družinam in otrokom iz ranljivih družin izpostavi-
jo pomen celostnega, sodelovalnega in prožnega pristopa. Prožnost vklju-
čuje raznolike vrste pomoči, ponudbe in ukrepe, ki se v danem položaju in
življenjskih okoliščinah pokažejo kot ustrezni in nujni in so umeščeni v ži-
vljenjski prostor družine. Gre za skupnostno uravnavano in socialnopro-
storsko usmerjeno pomoč. Da pa bi bila taka pomoč učinkovita, mora se-
veda biti tudi sistemsko urejena.
Prožna podpora vključuje participacijo in aktivno vključevanje dru-
žine in družinskih članov tako v načrtovanje kot v sprejemanje odločitev.
Doolan (2007) ugotavlja, da se tak pristop podpore bolj uveljavlja predvsem
na preventivni ravni sodelovanja z družinami, kjer težave običajno še niso
tako izstopajoče.
De Vries in Bouwkamp (2002) v kontekstu prožnega odzivanja v so-
delovanju z ranljivimi družinami predlagata uveljavljanje naslednjih načel:
usmerjenost na odnose, osebni pristop, izkustvenost, aktivno usmerjena
celovita pomoč in podpora, pomoč naj bo lahko dostopna, podpora krat-
kotrajna, pomembno je zavzemanje večperspektivnega pogleda na dogaja-
nje. Jedrni elementi prožne podpore tako vključujejo spoštovanje avtono-
mije življenjskih praks, strukturalno naravnanost na socialno biografijo in
54
procesov podpore in pomoči, v katere je običajno vključeno veliko števi-
lo strokovnih delavcev, ki z družino in otroki delajo vrsto let, hkrati pa je
zanje značilno tudi dejstvo, da se težave otrok in družine v tovrstnem so-
delovanju ne zmanjšajo. V obravnavo ranljivih družin in njihovih otrok
običajno vstopa več služb z različnih področij: vzgoje in izobraževanja, so-
cialnega skrbstva, zdravstva in drugih, ki pa pogosto ne sodelujejo. Različ-
ni avtorji (npr. Barlov idr., 2003; Bowkamp in Bowkamp, 2014; Razpotnik
idr. 2015) so ugotovili, da takšnim izidom botrujejo prakse, v katerih se ran-
ljive družine in strokovni delavci v procesih pomoči pogosto ujamejo v za-
čaran krog t. i. navzdol obrnjene spirale procesov pomoči, v kateri pomoč
ne podpre potreb družine, ampak je razpršena in le gasi požare, procesi pa
so ukalupljeni v protokole, prelaganje odgovornosti, finančne omejitve ipd.
Vsi ti procesi prispevajo k rigidnim odzivom, okrnejo sodelovalni odnos in
zaupanje, ne dajejo prostora osebni iniciativi družinskih članov in posle-
dično ne prispevajo h kakovostnim in k učinkovitim spremembam v dru-
žini in pri njenih članih.
Različni domači in tuji avtorji (npr. Barlow idr., 2003; Čačinovič Vog-
rinčič, 2016; Mešl in Kodele, 2016; Peters, 2000; Razpotnik idr. 2015, 2016;
Turnšek idr., 2016; Sousa in Rodrigues, 2005) v prizadevanju za učinkovi-
to podporo ranljivim družinam in otrokom iz ranljivih družin izpostavi-
jo pomen celostnega, sodelovalnega in prožnega pristopa. Prožnost vklju-
čuje raznolike vrste pomoči, ponudbe in ukrepe, ki se v danem položaju in
življenjskih okoliščinah pokažejo kot ustrezni in nujni in so umeščeni v ži-
vljenjski prostor družine. Gre za skupnostno uravnavano in socialnopro-
storsko usmerjeno pomoč. Da pa bi bila taka pomoč učinkovita, mora se-
veda biti tudi sistemsko urejena.
Prožna podpora vključuje participacijo in aktivno vključevanje dru-
žine in družinskih članov tako v načrtovanje kot v sprejemanje odločitev.
Doolan (2007) ugotavlja, da se tak pristop podpore bolj uveljavlja predvsem
na preventivni ravni sodelovanja z družinami, kjer težave običajno še niso
tako izstopajoče.
De Vries in Bouwkamp (2002) v kontekstu prožnega odzivanja v so-
delovanju z ranljivimi družinami predlagata uveljavljanje naslednjih načel:
usmerjenost na odnose, osebni pristop, izkustvenost, aktivno usmerjena
celovita pomoč in podpora, pomoč naj bo lahko dostopna, podpora krat-
kotrajna, pomembno je zavzemanje večperspektivnega pogleda na dogaja-
nje. Jedrni elementi prožne podpore tako vključujejo spoštovanje avtono-
mije življenjskih praks, strukturalno naravnanost na socialno biografijo in
54
