Page 23 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 23
prvine inter nacionalizacije visokošolskega izobr aževanja v sloveniji
activities) s poudarkom na mednarodnemu zbliževanju. Kljub vsebinskim
spremembam v visokem šolstvu je namreč večina študentov, akademikov
in drugega osebja nemobilnih, zato razvoja lastnosti in spretnosti v konte-
kstu globalnega državljanstva ter (med)kulturne zmožnosti ne bo mogo-
če uresničiti le s procesi mobilnosti za potrebe študija ali (akademskega)
dela v drugih državah. Različni avtorji (npr. Montgomery, 2010; Peacock
in Harrison, 2008) navajajo, da študenti tako v predavalnici kot izven nje
(elsewhere on campus) ne želijo sodelovati s kolegi iz različnih kulturnih
okolij. Harrison in Peacock (2010: 129) opozarjata na študije, ki mednaro-
dno študentsko populacijo napačno obravnavajo kot homogeno, pri čemer
ignorirajo pomembne razlike v njihovi kulturi, veri in narodnosti. Strinja-
mo se z de Witom, ki navaja, da je potrebno internacionalizacijo prenesti
nazaj tja, kamor spada – v predavalnico oz. k akademikom (in academia)
(citirano po Leask, 2013: 99), pri čemer Leaskova v kontekstu internacio-
nalizacije kurikuluma navaja, da je vključevanje akademikov kot aktivnih
udeležencev v udejanjanje internacionalizacije na ravni discipline redko.
Bistvenega pomena je doseganje in ocenjevanje internacionaliziranih ali
medkulturnih učnih izidov študijskih programov, preko katerih se udeja-
njajo cilji internacionalizacije kurikuluma (Deardorf, 2015). Maringe (2010:
27) izpostavlja, da internacionalizacija kurikuluma za mnoge visokošolske
institucije ravno zaradi zadržanosti akademikov do spreminjanja name-
na, vsebine in metodologije poučevanja ni prednostna naloga. Posledično
obstaja razkorak med institucionalno retoriko glede internacionalizacije
(npr. vizije, poslanstva, strategije visokošolskih institucij ipd.) in akadem-
sko prakso (Green in Whitsed, 2013).
Akademike razumemo kot ključne akterje in pobudnike internacio-
nalizacije kurikuluma, ki se odraža tudi v procesih učenja, poučevanja in
ocenjevanja. Brez proaktivne vključitve akademikov v udejanjanje interna-
cionalizacije kurikuluma tvegamo, da bodo slednjega izvajali tisti, ki so za
to morda manj primerni oz. se lahko z »odsotnostjo« akademikov aktiv-
nosti internacionalizacije izobraževanja nehote prestavijo iz predavalnic v
mednarodno pisarne. V tem kontekstu je cilj prispevka predstaviti stanje
na področju internacionalizacije visokošolskega izobraževanja v Sloveniji, s
poudarkom na pedagoškem delu, in slednje podpreti s percepcijami in pre-
dlogi študentov ter predvsem pedagoškega osebja glede obstoječih institu-
cionalnih praks, in sicer na osnovi podatkov, zbranih s spletnimi anketami
in intervjuji. Zanima nas, kakšni so po mnenju respondentov učinki mo-
bilnosti na internacionalizacijo slovenskih visokošolskih zavodov ter kje so
23
activities) s poudarkom na mednarodnemu zbliževanju. Kljub vsebinskim
spremembam v visokem šolstvu je namreč večina študentov, akademikov
in drugega osebja nemobilnih, zato razvoja lastnosti in spretnosti v konte-
kstu globalnega državljanstva ter (med)kulturne zmožnosti ne bo mogo-
če uresničiti le s procesi mobilnosti za potrebe študija ali (akademskega)
dela v drugih državah. Različni avtorji (npr. Montgomery, 2010; Peacock
in Harrison, 2008) navajajo, da študenti tako v predavalnici kot izven nje
(elsewhere on campus) ne želijo sodelovati s kolegi iz različnih kulturnih
okolij. Harrison in Peacock (2010: 129) opozarjata na študije, ki mednaro-
dno študentsko populacijo napačno obravnavajo kot homogeno, pri čemer
ignorirajo pomembne razlike v njihovi kulturi, veri in narodnosti. Strinja-
mo se z de Witom, ki navaja, da je potrebno internacionalizacijo prenesti
nazaj tja, kamor spada – v predavalnico oz. k akademikom (in academia)
(citirano po Leask, 2013: 99), pri čemer Leaskova v kontekstu internacio-
nalizacije kurikuluma navaja, da je vključevanje akademikov kot aktivnih
udeležencev v udejanjanje internacionalizacije na ravni discipline redko.
Bistvenega pomena je doseganje in ocenjevanje internacionaliziranih ali
medkulturnih učnih izidov študijskih programov, preko katerih se udeja-
njajo cilji internacionalizacije kurikuluma (Deardorf, 2015). Maringe (2010:
27) izpostavlja, da internacionalizacija kurikuluma za mnoge visokošolske
institucije ravno zaradi zadržanosti akademikov do spreminjanja name-
na, vsebine in metodologije poučevanja ni prednostna naloga. Posledično
obstaja razkorak med institucionalno retoriko glede internacionalizacije
(npr. vizije, poslanstva, strategije visokošolskih institucij ipd.) in akadem-
sko prakso (Green in Whitsed, 2013).
Akademike razumemo kot ključne akterje in pobudnike internacio-
nalizacije kurikuluma, ki se odraža tudi v procesih učenja, poučevanja in
ocenjevanja. Brez proaktivne vključitve akademikov v udejanjanje interna-
cionalizacije kurikuluma tvegamo, da bodo slednjega izvajali tisti, ki so za
to morda manj primerni oz. se lahko z »odsotnostjo« akademikov aktiv-
nosti internacionalizacije izobraževanja nehote prestavijo iz predavalnic v
mednarodno pisarne. V tem kontekstu je cilj prispevka predstaviti stanje
na področju internacionalizacije visokošolskega izobraževanja v Sloveniji, s
poudarkom na pedagoškem delu, in slednje podpreti s percepcijami in pre-
dlogi študentov ter predvsem pedagoškega osebja glede obstoječih institu-
cionalnih praks, in sicer na osnovi podatkov, zbranih s spletnimi anketami
in intervjuji. Zanima nas, kakšni so po mnenju respondentov učinki mo-
bilnosti na internacionalizacijo slovenskih visokošolskih zavodov ter kje so
23
