Page 21 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 21
Prvine internacionalizacije visokošolskega
izobraževanja v Sloveniji – praksa in izzivi
Katarina Aškerc in Alenka Flander
Različne študije, evalvacije in razprave o internacionalizaciji visokega šol-
stva izpostavljajo pozitivne učinke internacionalizacije na izboljševanje ka-
kovosti visokošolskega izobraževanja na individualni (študenti, osebje) kot
tudi širši institucionalni, nacionalni in mednarodni ravni, kar vključuje
tudi internacionalizacijo študijskih programov in visokošolskih zavodov,
krepitev aktivnosti mednarodnega sodelovanja in krepitev mednarodne
dimenzije pri študiju doma ter v tem kontekstu posodobitev programov,
visokošolskih institucij in nacionalnih sistemov. Čeprav se v akademskih
in tudi političnih krogih internacionalizacija razume kot koristna za viso-
ko šolstvo, ni enotnega videnja o tem, kakšne oblike internacionalizacije so
najbolj zaželene. Temu primerno se tudi politike in prakse močno razliku-
jejo po visokošolskih sistemih in institucijah. Vzrok za te razlike se skriva
tako v razlikah med nacionalnimi in institucionalnimi strategijami glede
tega, h kakšnim ciljem naj bi internacionalizacija prispevala, kot tudi v do-
ločenih administrativnih in finančnih ovirah ter v motivacijah vodstev in-
stitucij, vodij programov, nosilcev predmetov in v tem kontekstu različnih
akterjev internacionalizacije ipd.
Za potrebe pričujočega prispevka internacionalizacijo v visokem šol-
stvu razumemo kot »proces integracije mednarodne, medkulturne ali glo-
balne razsežnosti v namene, funkcije in izvajanje visokošolskega izobra-
ževanja« (Knight, 2004: 9). Ta zajema tako širjenje mreže in poglabljanje
mednarodnega sodelovanja kakor tudi oblikovanje predmetov v tujih je-
21
izobraževanja v Sloveniji – praksa in izzivi
Katarina Aškerc in Alenka Flander
Različne študije, evalvacije in razprave o internacionalizaciji visokega šol-
stva izpostavljajo pozitivne učinke internacionalizacije na izboljševanje ka-
kovosti visokošolskega izobraževanja na individualni (študenti, osebje) kot
tudi širši institucionalni, nacionalni in mednarodni ravni, kar vključuje
tudi internacionalizacijo študijskih programov in visokošolskih zavodov,
krepitev aktivnosti mednarodnega sodelovanja in krepitev mednarodne
dimenzije pri študiju doma ter v tem kontekstu posodobitev programov,
visokošolskih institucij in nacionalnih sistemov. Čeprav se v akademskih
in tudi političnih krogih internacionalizacija razume kot koristna za viso-
ko šolstvo, ni enotnega videnja o tem, kakšne oblike internacionalizacije so
najbolj zaželene. Temu primerno se tudi politike in prakse močno razliku-
jejo po visokošolskih sistemih in institucijah. Vzrok za te razlike se skriva
tako v razlikah med nacionalnimi in institucionalnimi strategijami glede
tega, h kakšnim ciljem naj bi internacionalizacija prispevala, kot tudi v do-
ločenih administrativnih in finančnih ovirah ter v motivacijah vodstev in-
stitucij, vodij programov, nosilcev predmetov in v tem kontekstu različnih
akterjev internacionalizacije ipd.
Za potrebe pričujočega prispevka internacionalizacijo v visokem šol-
stvu razumemo kot »proces integracije mednarodne, medkulturne ali glo-
balne razsežnosti v namene, funkcije in izvajanje visokošolskega izobra-
ževanja« (Knight, 2004: 9). Ta zajema tako širjenje mreže in poglabljanje
mednarodnega sodelovanja kakor tudi oblikovanje predmetov v tujih je-
21
