Page 165 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 165
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju – kdo r aziskuje, k aj, k ako in čemu?
učiteljeva naloga pa predvsem poučevanje, dalje jih 81 % meni, da učitelje-
vo raziskovalno delo ni dovolj cenjeno, 68 % pa, da je učitelj, ki se vključi v
raziskovanje, na šoli deležen nerazumevanja in celo zavisti kolegov (Vog-
rinc in Valenčič Zuljan, 2007). Veljalo bi preučiti, koliko so ta stališča pos-
ledica dosedanjih izkušenj z raziskovanjem in raziskovalci (npr. v okviru
študija metodoloških predmetov in snovanja seminarskih ter drugih na-
log) med študijem in po njem. So pa takšna stališča tudi eden od vzrokov,
da imajo raziskovalni izsledki le malo vpliva na ravnanje učiteljev v praksi.
Vloga akcijskega raziskovanja učiteljev pri premoščanju
prepada med teorijo in prakso
Za kritično, ne le tehnično pojmovano akcijsko raziskovanje je značilno, da
gre za »obliko razmišljujočega preučevanja, ki se ga lotevajo udeleženci so-
cialnih situacij z namenom, da bi izboljšali razumnost in pravičnost svo-
je prakse, razumevanje te prakse in okoliščin, v katerih se odvija« (Carr in
Kemmis 1986: 188). Akcijsko raziskovanje v šolah ima za glavni namen, da
izboljša kakovost učenja in pouka s tem, da spodbudi premišljeno uvajanje
sprememb s strani tistih, ki jih spremembe zadevajo, predvsem učiteljev;
s tem spodbuja njihovo profesionalno rast in dviga samozavest (Marentič
Požarnik, 2001; 2013a). Ali po Elliottu: »Akcijsko raziskovanje je sistematič-
no preučevanje poklicnih situacij, ki ga izvajajo sami učitelji z namenom,
da te situacije izboljšajo.« (cit. po Altrichter in Posch, 1991:11) Je sodeloval-
no, saj pritegne vse, ki jih praksa zadeva – učitelje, starše, učence, ravnate-
lje – in jih usposobi, da se bolje znajdejo v kompleksnosti resnične izkušnje,
ko jo skušajo izboljšati.
Akcijsko raziskovanje je dinamičen, cikličen proces, v katerem se me-
njavajo med seboj vzajemno povezani dejavniki načrtovanja, akcije (ukre-
panja), opazovanja – zbiranja podatkov o učinkih ter refleksije, na osno-
vi katerih se načrtuje drugi krog oz. ciklus raziskave. Izhodišče ali okvirna
zamisel je problem, ki bi ga želeli rešiti in ki se ga opredeli v skupinskem
procesu. Podatki se zbirajo na različne, OBIČAJNO razmeroma »odprte«
načine, kot so (pol)strukturirano opazovanje, intervjuji, dnevniki, analiza
dokumentov (Marentič Požarnik, 1984, Kemmis idr., 1990).
Pomembno se je zavedati, da akcijsko raziskovanje ni individualen
proces, saj gre tudi za upoštevanje in spreminjanje kulture ter odnosov v
neki inštituciji, za socialno odločanje. Med akcijskim raziskovanjem se
spreminja jezik sporazumevanja in način (so)delovanja. To je proces uče-
nja vseh udeleženih – učiteljev, raziskovalcev oz. konzulentov, učencev, kar
165
učiteljeva naloga pa predvsem poučevanje, dalje jih 81 % meni, da učitelje-
vo raziskovalno delo ni dovolj cenjeno, 68 % pa, da je učitelj, ki se vključi v
raziskovanje, na šoli deležen nerazumevanja in celo zavisti kolegov (Vog-
rinc in Valenčič Zuljan, 2007). Veljalo bi preučiti, koliko so ta stališča pos-
ledica dosedanjih izkušenj z raziskovanjem in raziskovalci (npr. v okviru
študija metodoloških predmetov in snovanja seminarskih ter drugih na-
log) med študijem in po njem. So pa takšna stališča tudi eden od vzrokov,
da imajo raziskovalni izsledki le malo vpliva na ravnanje učiteljev v praksi.
Vloga akcijskega raziskovanja učiteljev pri premoščanju
prepada med teorijo in prakso
Za kritično, ne le tehnično pojmovano akcijsko raziskovanje je značilno, da
gre za »obliko razmišljujočega preučevanja, ki se ga lotevajo udeleženci so-
cialnih situacij z namenom, da bi izboljšali razumnost in pravičnost svo-
je prakse, razumevanje te prakse in okoliščin, v katerih se odvija« (Carr in
Kemmis 1986: 188). Akcijsko raziskovanje v šolah ima za glavni namen, da
izboljša kakovost učenja in pouka s tem, da spodbudi premišljeno uvajanje
sprememb s strani tistih, ki jih spremembe zadevajo, predvsem učiteljev;
s tem spodbuja njihovo profesionalno rast in dviga samozavest (Marentič
Požarnik, 2001; 2013a). Ali po Elliottu: »Akcijsko raziskovanje je sistematič-
no preučevanje poklicnih situacij, ki ga izvajajo sami učitelji z namenom,
da te situacije izboljšajo.« (cit. po Altrichter in Posch, 1991:11) Je sodeloval-
no, saj pritegne vse, ki jih praksa zadeva – učitelje, starše, učence, ravnate-
lje – in jih usposobi, da se bolje znajdejo v kompleksnosti resnične izkušnje,
ko jo skušajo izboljšati.
Akcijsko raziskovanje je dinamičen, cikličen proces, v katerem se me-
njavajo med seboj vzajemno povezani dejavniki načrtovanja, akcije (ukre-
panja), opazovanja – zbiranja podatkov o učinkih ter refleksije, na osno-
vi katerih se načrtuje drugi krog oz. ciklus raziskave. Izhodišče ali okvirna
zamisel je problem, ki bi ga želeli rešiti in ki se ga opredeli v skupinskem
procesu. Podatki se zbirajo na različne, OBIČAJNO razmeroma »odprte«
načine, kot so (pol)strukturirano opazovanje, intervjuji, dnevniki, analiza
dokumentov (Marentič Požarnik, 1984, Kemmis idr., 1990).
Pomembno se je zavedati, da akcijsko raziskovanje ni individualen
proces, saj gre tudi za upoštevanje in spreminjanje kulture ter odnosov v
neki inštituciji, za socialno odločanje. Med akcijskim raziskovanjem se
spreminja jezik sporazumevanja in način (so)delovanja. To je proces uče-
nja vseh udeleženih – učiteljev, raziskovalcev oz. konzulentov, učencev, kar
165
