Page 155 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 155
metodologija in nekateri vsebinski poudarki crp
bralne pismenosti in bralne kulture, študija splošnih knjižnic prinaša tudi
vsebinske zaključke o njihovem delu na omenjenih področjih. Za splošne
knjižnice smo ugotovili, da je izbrana kombinacija metod učinkovita, saj
omogoča tako kvalitativno ugotavljanje pomembnih vidikov preučevanih
pojmov kot tudi njihovo naknadno preverjanje pri vseh deležnikih. Možen
je seveda tudi obraten pristop, v katerem se z naknadno kvalitativno študijo
(npr. z intervjuji ali s fokusnimi skupinami) preveri, dodatno osvetli, poišče
razlage vidikov, problemov ipd., ki se pokažejo v predhodnem širšem pre-
verjanju pri vseh deležnikih (npr. z anketo). Zaradi neraziskanosti področja
smo v projektu izbrali prvo pot, bi bilo pa potrebno naš pristop nadgraditi
po eni strani s kontinuiranim zbiranjem podatkov, po drugi strani pa ek-
splorativni pristop dopolniti tudi z vrednotenjem (zlasti kvalitativnim) de-
lovanja knjižnic, da bi lahko ugotovili njihov resničen vpliv. Ob tem naj še
enkrat opozorimo, da je ugotavljanje vpliva zahtevno, saj knjižnice nikakor
niso edini dejavnik, ki vpliva na stanje bralne pismenosti in bralne kulture.
Zato bi dodatno priporočili nadaljnjo analizo zbranih podatkov iz te raz-
iskave v povezavi s študijami rezultatov raziskave PISA, ki kažejo dosežke
mladih na področju bralne pismenosti, ter z rezultati NPZ, oboje po regijah
(vemo namreč, da se dosežki na področju bralne pismenosti po regijah raz-
likujejo). Glede šolskih knjižnic smo oblikovali metodologijo za ugotavlja-
nje njihove kakovosti: študija bi morala biti dvodelna, prva faza namenjena
oblikovanju utemeljenega izbora ustreznega števila kakovostnih knjižnic
(oblikovati je treba ekspertno skupino, ki bo izvedla končni izbor; vanjo bi
bilo smotrno uvrstiti strokovnjake iz akademskega ter praktičnega okolja),
na katerem se nato izvede druga faza. Slednja obsega dvoje: spletno anke-
tiranje učiteljev in učencev/dijakov ter fokusne skupine in intervjuji z ose-
bjem izbranih šol (knjižničarji, vodstvo, svetovalni delavci, specialni peda-
gogi). Dobro bi bilo, da bi takšno študijo na Slovenskem izvedli čim prej.
Iz primerjalne študije sistemskih dejavnikov pismenosti, ki se kažejo v
organizaciji predšolskega in osnovnošolskega izobraževanja v izbranih dr-
žavah, določenih z razpisom CRP (Estonija, Finska, Poljska, Japonska, Ki-
tajska, Singapur in Slovenija) – seveda s poudarkom na opismenjevanju –
pa vendarle lahko izluščimo tudi nekatere vsebinske poudarke.
1. Pri kulturnih dejavnikih bralne pismenosti velja spodbujati:
- otrokovo obkroženost z bralnim gradivom (v vrtcu oz. šoli in v
domačem okolju),
- vlogo knjižnice (ne samo kot prostora izposoje gradiva, temveč
tudi dejavnosti za mlade bralce),
155
bralne pismenosti in bralne kulture, študija splošnih knjižnic prinaša tudi
vsebinske zaključke o njihovem delu na omenjenih področjih. Za splošne
knjižnice smo ugotovili, da je izbrana kombinacija metod učinkovita, saj
omogoča tako kvalitativno ugotavljanje pomembnih vidikov preučevanih
pojmov kot tudi njihovo naknadno preverjanje pri vseh deležnikih. Možen
je seveda tudi obraten pristop, v katerem se z naknadno kvalitativno študijo
(npr. z intervjuji ali s fokusnimi skupinami) preveri, dodatno osvetli, poišče
razlage vidikov, problemov ipd., ki se pokažejo v predhodnem širšem pre-
verjanju pri vseh deležnikih (npr. z anketo). Zaradi neraziskanosti področja
smo v projektu izbrali prvo pot, bi bilo pa potrebno naš pristop nadgraditi
po eni strani s kontinuiranim zbiranjem podatkov, po drugi strani pa ek-
splorativni pristop dopolniti tudi z vrednotenjem (zlasti kvalitativnim) de-
lovanja knjižnic, da bi lahko ugotovili njihov resničen vpliv. Ob tem naj še
enkrat opozorimo, da je ugotavljanje vpliva zahtevno, saj knjižnice nikakor
niso edini dejavnik, ki vpliva na stanje bralne pismenosti in bralne kulture.
Zato bi dodatno priporočili nadaljnjo analizo zbranih podatkov iz te raz-
iskave v povezavi s študijami rezultatov raziskave PISA, ki kažejo dosežke
mladih na področju bralne pismenosti, ter z rezultati NPZ, oboje po regijah
(vemo namreč, da se dosežki na področju bralne pismenosti po regijah raz-
likujejo). Glede šolskih knjižnic smo oblikovali metodologijo za ugotavlja-
nje njihove kakovosti: študija bi morala biti dvodelna, prva faza namenjena
oblikovanju utemeljenega izbora ustreznega števila kakovostnih knjižnic
(oblikovati je treba ekspertno skupino, ki bo izvedla končni izbor; vanjo bi
bilo smotrno uvrstiti strokovnjake iz akademskega ter praktičnega okolja),
na katerem se nato izvede druga faza. Slednja obsega dvoje: spletno anke-
tiranje učiteljev in učencev/dijakov ter fokusne skupine in intervjuji z ose-
bjem izbranih šol (knjižničarji, vodstvo, svetovalni delavci, specialni peda-
gogi). Dobro bi bilo, da bi takšno študijo na Slovenskem izvedli čim prej.
Iz primerjalne študije sistemskih dejavnikov pismenosti, ki se kažejo v
organizaciji predšolskega in osnovnošolskega izobraževanja v izbranih dr-
žavah, določenih z razpisom CRP (Estonija, Finska, Poljska, Japonska, Ki-
tajska, Singapur in Slovenija) – seveda s poudarkom na opismenjevanju –
pa vendarle lahko izluščimo tudi nekatere vsebinske poudarke.
1. Pri kulturnih dejavnikih bralne pismenosti velja spodbujati:
- otrokovo obkroženost z bralnim gradivom (v vrtcu oz. šoli in v
domačem okolju),
- vlogo knjižnice (ne samo kot prostora izposoje gradiva, temveč
tudi dejavnosti za mlade bralce),
155
