Page 141 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 141
sklepi
dejavniki, ki so prispevali k nizkemu vedenju ponotranjenja so bili otroko-
vo samouravnavanje, izobrazba mame in daljša vključenost v vrtec. Vsi na-
vedeni dejavniki so imeli nizke koeficiente poti. K vedenju pozunanjenja je
pomembno prispeval spol (dečki so kazali več vedenja pozunanjenja), po-
leg tega je bil dejavnik tveganja daljša vključenost v vrtec; drugi izbrani na-
povedniki se niso izkazali za pomembne dejavnike tveganja ali varovanja.
V kolikor bi načrtovali program obravnave na področju učne uspeš-
nosti, bi se bilo potrebno osredotočiti predvsem na razvijanje temeljnih
kompetentnosti, pa tudi na zniževanje težavnega vedenja. Pri obravnavi ve-
denja ponotranjenja bi se bilo potrebno osredotočiti na razvijanje otroko-
vega samouravnavanja (izobrazba mame je bila sicer tudi pomemben de-
javnik, vendar je na to značilnost težje vplivati kot na samouravnavanje).
Za vedenje pozunanjenja bi na podlagi rezultatov težko predlagali smisel-
no področje obravnave; edino kar nakazujejo rezultati je, da bi bilo morda
smiselno, da se v vrtcu strokovne delavke več ukvarjajo z vedenjem pozu-
nanjenja pri otrocih – ga prepoznavajo in se nanj ustrezno odzivajo ter tako
otroke učijo ustreznejšega socialnega vedenja.
Prednosti in pomanjkljivosti raziskave
Pomembna prednost raziskave je uporaba strukturnega modeliranja za
analizo podatkov, s pomočjo katerega ocenimo tako merski kot struktur-
ni model odnosov med konstrukti, obenem pa nadzorujemo napako mer-
jenja. Čeprav s pomočjo strukturnega modeliranja ne moremo dokaza-
ti vzročno-posledičnih odnosov, pa lahko ocenimo, ali so predpostavljene
(vzročne) smeri povezav med konstrukti skladne s podatki.
Vrednost opravljene raziskave je tudi v tem, da so bili podatki prido-
bljeni vzdolžno pri velikem vzorcu učencev iz različnih šol, ki so bile na-
ključno vzorčene. Uporabili smo pristop več ocenjevalcev (različne vpra-
šalnike so izpolnjevale mame, učiteljice in vzgojiteljice), poleg tega pa tudi
vedenjske mere in individualne preizkuse. Pri slovenskih otrocih smo prvič
uporabili vedenjske mere za ugotavljanje otrokovega samouravnavanja, ki
smo jih povzeli po ameriških (ZDA) raziskovalcih. Sploh prvikrat so bile
pri istih otrocih uporabljene mere, ki jih uporabljajo različni raziskovalci;
vse mere so z izjemo ene pokazale, da z njimi dobro merimo konstrukt sa-
mouravnavanja (mere so torej veljavne). Prvič smo preizkusili tudi pripo-
moček, ki smo ga razvili v okviru te raziskave (Predloge za oceno doseže-
nih standardov znanja v drugem razredu).
141
dejavniki, ki so prispevali k nizkemu vedenju ponotranjenja so bili otroko-
vo samouravnavanje, izobrazba mame in daljša vključenost v vrtec. Vsi na-
vedeni dejavniki so imeli nizke koeficiente poti. K vedenju pozunanjenja je
pomembno prispeval spol (dečki so kazali več vedenja pozunanjenja), po-
leg tega je bil dejavnik tveganja daljša vključenost v vrtec; drugi izbrani na-
povedniki se niso izkazali za pomembne dejavnike tveganja ali varovanja.
V kolikor bi načrtovali program obravnave na področju učne uspeš-
nosti, bi se bilo potrebno osredotočiti predvsem na razvijanje temeljnih
kompetentnosti, pa tudi na zniževanje težavnega vedenja. Pri obravnavi ve-
denja ponotranjenja bi se bilo potrebno osredotočiti na razvijanje otroko-
vega samouravnavanja (izobrazba mame je bila sicer tudi pomemben de-
javnik, vendar je na to značilnost težje vplivati kot na samouravnavanje).
Za vedenje pozunanjenja bi na podlagi rezultatov težko predlagali smisel-
no področje obravnave; edino kar nakazujejo rezultati je, da bi bilo morda
smiselno, da se v vrtcu strokovne delavke več ukvarjajo z vedenjem pozu-
nanjenja pri otrocih – ga prepoznavajo in se nanj ustrezno odzivajo ter tako
otroke učijo ustreznejšega socialnega vedenja.
Prednosti in pomanjkljivosti raziskave
Pomembna prednost raziskave je uporaba strukturnega modeliranja za
analizo podatkov, s pomočjo katerega ocenimo tako merski kot struktur-
ni model odnosov med konstrukti, obenem pa nadzorujemo napako mer-
jenja. Čeprav s pomočjo strukturnega modeliranja ne moremo dokaza-
ti vzročno-posledičnih odnosov, pa lahko ocenimo, ali so predpostavljene
(vzročne) smeri povezav med konstrukti skladne s podatki.
Vrednost opravljene raziskave je tudi v tem, da so bili podatki prido-
bljeni vzdolžno pri velikem vzorcu učencev iz različnih šol, ki so bile na-
ključno vzorčene. Uporabili smo pristop več ocenjevalcev (različne vpra-
šalnike so izpolnjevale mame, učiteljice in vzgojiteljice), poleg tega pa tudi
vedenjske mere in individualne preizkuse. Pri slovenskih otrocih smo prvič
uporabili vedenjske mere za ugotavljanje otrokovega samouravnavanja, ki
smo jih povzeli po ameriških (ZDA) raziskovalcih. Sploh prvikrat so bile
pri istih otrocih uporabljene mere, ki jih uporabljajo različni raziskovalci;
vse mere so z izjemo ene pokazale, da z njimi dobro merimo konstrukt sa-
mouravnavanja (mere so torej veljavne). Prvič smo preizkusili tudi pripo-
moček, ki smo ga razvili v okviru te raziskave (Predloge za oceno doseže-
nih standardov znanja v drugem razredu).
141
