Page 65 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 65
študija primera: moderna galerija 65
Intervjuvance sem pridobila namensko. Vzorec predstavljata dve
različni skupini odraslih ljudi: strokovno usposobljeni na področju li-
kovne umetnosti (na primer umetnostni zgodovinar, muzejski kustos,
likovni pedagog, likovni umetnik – predstavniki t. i. strokovne javnosti,
imenovani tudi »poznavalci« ali »strokovnjaki«) in strokovno neuspo-
sobljeni na področju likovne umetnosti (predstavniki t. i. širše javnosti,
imenovani tudi »nepoznavalci« ali »nestrokovnjaki«). Kriterij likovne
izobrazbe temelji na teoretičnem konceptu kompetence, ki v vzgoji in iz-
obraževanju pomeni znanje oziroma uporabo znanja – v našem prime-
ru uporabo znanja o likovni umetnosti, kar je mogoče neposredno pove-
zati z obiskovanjem muzejev oziroma uživanjem v umetnosti kot eno od
človekovih življenjskih zmožnosti oziroma sposobnosti. Kriterij likov-
ne izobrazbe v tej raziskavi ni uporabljen prvič; Csikszentmihalyi in Ro-
binson (1990) sta raziskavo izvedla s poznavalci, Lachapelle (1999) je pri-
merjal poznavalce in nepoznavalce, Tam (2008) je preučeval nepozna-
valce. Kriterij izobrazbe je dovolj jasen, da raziskovalcu omogoča rele-
vantne rezultate.
Ker bi z nagovarjanjem obiskovalcev in situ težko zagotovila teore-
tično vzorčenje, sem, kot sugerira Rapley (2004: 17), udeležence najprej
začela pridobivati v krogu lastnih poznanstev, in sicer: slušateljev ume-
tnostne zgodovine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, profesorjev
likovne umetnosti – bivših študentov likovne pedagogike, kolegov mu-
zealcev, umetnostnih zgodovinarjev in ljubiteljev umetnosti. Polovice
udeležencev predhodno nisem poznala. Nekaj popolnih neznancev sem
pridobila med 14-dnevnim opazovanjem naključnih obiskovalcev v ga-
leriji (v času priprav na intervjuje). Do popolnoma neznanih ljudi me je
pripeljalo tudi vzorčenje s pomočjo snežne kepe, ko je intervjuvanec po-
vedal za nekoga, ki bi bil primeren za raziskavo.
Izbor oseb je potekal po navedenih kriterijih (odrasla oseba, pozna-
valec/ka ali nepoznavalec/ka likovne umetnosti, obiskovalec/ka muze-
jev), s čimer sem nadzorovala pristranskost.
Skupaj sem naredila 28 intervjujev. Od tega so bili trije testni, v ka-
terih sem preverjala samo tehniko. Izmed 25 intervjujev sem dva izlo-
čila, ker udeleženca nista ustrezno upoštevala mojih navodil. Vzorec je
torej 23 oseb: 6 moških in 17 žensk. Sodelovali so (udeležence obrav-
navam popolnoma anonimno): študent/-ka višjega letnika umetnostne
zgodovine, absolvent/-ka umetnostne zgodovine, diplomant/-ka likovne
pedagogike v iskanju zaposlitve, diplomant/-ka likovne pedagogike, ki
uči v osnovni šoli, raziskovalec/-ka na področju umetnostne zgodovine,
Intervjuvance sem pridobila namensko. Vzorec predstavljata dve
različni skupini odraslih ljudi: strokovno usposobljeni na področju li-
kovne umetnosti (na primer umetnostni zgodovinar, muzejski kustos,
likovni pedagog, likovni umetnik – predstavniki t. i. strokovne javnosti,
imenovani tudi »poznavalci« ali »strokovnjaki«) in strokovno neuspo-
sobljeni na področju likovne umetnosti (predstavniki t. i. širše javnosti,
imenovani tudi »nepoznavalci« ali »nestrokovnjaki«). Kriterij likovne
izobrazbe temelji na teoretičnem konceptu kompetence, ki v vzgoji in iz-
obraževanju pomeni znanje oziroma uporabo znanja – v našem prime-
ru uporabo znanja o likovni umetnosti, kar je mogoče neposredno pove-
zati z obiskovanjem muzejev oziroma uživanjem v umetnosti kot eno od
človekovih življenjskih zmožnosti oziroma sposobnosti. Kriterij likov-
ne izobrazbe v tej raziskavi ni uporabljen prvič; Csikszentmihalyi in Ro-
binson (1990) sta raziskavo izvedla s poznavalci, Lachapelle (1999) je pri-
merjal poznavalce in nepoznavalce, Tam (2008) je preučeval nepozna-
valce. Kriterij izobrazbe je dovolj jasen, da raziskovalcu omogoča rele-
vantne rezultate.
Ker bi z nagovarjanjem obiskovalcev in situ težko zagotovila teore-
tično vzorčenje, sem, kot sugerira Rapley (2004: 17), udeležence najprej
začela pridobivati v krogu lastnih poznanstev, in sicer: slušateljev ume-
tnostne zgodovine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, profesorjev
likovne umetnosti – bivših študentov likovne pedagogike, kolegov mu-
zealcev, umetnostnih zgodovinarjev in ljubiteljev umetnosti. Polovice
udeležencev predhodno nisem poznala. Nekaj popolnih neznancev sem
pridobila med 14-dnevnim opazovanjem naključnih obiskovalcev v ga-
leriji (v času priprav na intervjuje). Do popolnoma neznanih ljudi me je
pripeljalo tudi vzorčenje s pomočjo snežne kepe, ko je intervjuvanec po-
vedal za nekoga, ki bi bil primeren za raziskavo.
Izbor oseb je potekal po navedenih kriterijih (odrasla oseba, pozna-
valec/ka ali nepoznavalec/ka likovne umetnosti, obiskovalec/ka muze-
jev), s čimer sem nadzorovala pristranskost.
Skupaj sem naredila 28 intervjujev. Od tega so bili trije testni, v ka-
terih sem preverjala samo tehniko. Izmed 25 intervjujev sem dva izlo-
čila, ker udeleženca nista ustrezno upoštevala mojih navodil. Vzorec je
torej 23 oseb: 6 moških in 17 žensk. Sodelovali so (udeležence obrav-
navam popolnoma anonimno): študent/-ka višjega letnika umetnostne
zgodovine, absolvent/-ka umetnostne zgodovine, diplomant/-ka likovne
pedagogike v iskanju zaposlitve, diplomant/-ka likovne pedagogike, ki
uči v osnovni šoli, raziskovalec/-ka na področju umetnostne zgodovine,
