Page 269 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 269
pisma
pridigajo v kranjskih mestih, trgih in vaseh čist in pristen evangelij v nemškem in slovenskem jeziku
ter delijo svete zakramente, vse v duhu augsburške veroizpovedi in po cerkvenem redu württemberške
kneževine. Da bi se ta pobožna vera v deželi Kranjski ohranila in širila tudi pri njihovih potomcih,
pošiljajo svoje otroke visokega in nizkega stanu v Tübingen, da se učijo umetnosti in jezikov, predvsem
pa prave vere. Ker pa so omenjeni častiti deželni stanovi ubogi, obremenjeni z velikimi izdatki in morajo
vzdrževati štiriindvajset pridigarjev iz lastne mošnje (kajti cerkvena posest je izključno v rokah papeških),
so pred nekaj leti bili prisiljeni, da so vaše knežje milosti gospoda očeta, blaženega in preslavnega spomina,
ponižno prosili, da milostno sprejme nekaj revnih študentov s Kranjskega v Tiffernov štipendij (rajnki
magister Mihael Tiffernus je bil Kranjec).3 Na to so dobili odgovor, da bo njegova knežja milost redno
sprejemala v Tiffernov štipendij dva študenta, ki zadovoljivo obvladata gramatične, dialektične in retorične
principe.
Ker pa takrat niso imeli nobenega študenta, ki bi bil v tolikšni meri usposobljen, niso hoteli imenovati
in poslati nikogar. Ker sem vedel za milostno privoljenje, sem vašo knežjo milost najponižneje prosil, da
sta v Tiffernov štipendij bila sprejeta magister Jurij Dalmatin in magister Bernard Steiner. Hvala Bogu,
oba sta se v njem tako izkazala, da sta v kratkem času postala magistra. Da bi lahko tudi drugi študentje s
Kranjskega študirali na tem štipendiju ter v prihodnje služili in bili koristni kranjski cerkvi, sem predlagal
magistra Steinerja za vzgojitelja4 in se dogovoril z magistrom Dalmatinom, da tudi on odstopi svoje mesto
enemu kranjskemu študentu, v kolikor bi v tej kneževini za eno leto dobil diakonat, kjer bi se vadil v
pridiganju in bi tako toliko bolj izkušen in izurjen odšel v deželo Kranjsko. O tem dogovoru z magistrom
Steinerjem in magistrom Dalmatinom sem pisal gospodom in deželnim stanovom na Kranjskem. Na
to moje pismo so s priloženim pismom vaši knežji milosti ponižno, s trdnim zaupanjem, da jih bo vaša
knežja milost milostno sprejela v Tiffernov štipendij,5 poslali dva študenta, ki sta nekaj časa študirala v
Ulmu, kjer sta končala vse razrede. Sedaj pa sem izvedel, da je v Tiffernov štipendij namesto magistra
Steinerja vstopil nekdo drug in je prazen samo še en prostor (namreč, v kolikor bo magister Dalmatin
dobil cerkveno službo). Zato v božjem imenu in v imenu pobožnih deželnih stanov na Kranjskem
ponižno prosim, da v tej zadevi storite svoje in magistru Dalmatinu samo za leto dni v tej kneževini
podelite diakonat in na njegovo mesto milostno sprejmete Matija Maura v štipendij, Matijo Boehma pa v
artistični samostan do tedaj in tako dolgo, da bo v štipendiju prosto eno mesto. Takšna milost in dobrota
3 O Mihaelu Tiffernu gl. Elze, Briefe, 489 (op. 2); Pr. Simoniti, Humanizem na Slovenskem, Ljubljana 1979, 204–209; A. Slodnjak,
Jurij Dalmatin, v: Jurij Dalmatin, Biblia 1584, München 1976, 8–9.
4 Bernard Steiner je po Trubarjevem posredovanju postal vzgojitelj Andreja Auersperga, ki je tedaj študiral v Tübingenu. Gl. Elze,
Briefe, 453 (op. 6).
5 Kot je razvidno iz naslednjega, sta bila študenta Matija Maur in Matija Bohem; zanju so deželni stanovi z dopisom 18. marca
1570 prosili vojvodo Ludvika, da ju sprejme. Pismo vojvode Krištofa, ki naj bi dodelil dve mesti v Tiffernovem zavodu kranjskim
študentom iz leta 1562, je bilo že tedaj izgubljeno. Gl. Elze, Briefe, 490 (op. 7); isti, Die Universität Tübingen, 35 sl.; Pr. Simoniti, n.
d., prav tam.
269
pridigajo v kranjskih mestih, trgih in vaseh čist in pristen evangelij v nemškem in slovenskem jeziku
ter delijo svete zakramente, vse v duhu augsburške veroizpovedi in po cerkvenem redu württemberške
kneževine. Da bi se ta pobožna vera v deželi Kranjski ohranila in širila tudi pri njihovih potomcih,
pošiljajo svoje otroke visokega in nizkega stanu v Tübingen, da se učijo umetnosti in jezikov, predvsem
pa prave vere. Ker pa so omenjeni častiti deželni stanovi ubogi, obremenjeni z velikimi izdatki in morajo
vzdrževati štiriindvajset pridigarjev iz lastne mošnje (kajti cerkvena posest je izključno v rokah papeških),
so pred nekaj leti bili prisiljeni, da so vaše knežje milosti gospoda očeta, blaženega in preslavnega spomina,
ponižno prosili, da milostno sprejme nekaj revnih študentov s Kranjskega v Tiffernov štipendij (rajnki
magister Mihael Tiffernus je bil Kranjec).3 Na to so dobili odgovor, da bo njegova knežja milost redno
sprejemala v Tiffernov štipendij dva študenta, ki zadovoljivo obvladata gramatične, dialektične in retorične
principe.
Ker pa takrat niso imeli nobenega študenta, ki bi bil v tolikšni meri usposobljen, niso hoteli imenovati
in poslati nikogar. Ker sem vedel za milostno privoljenje, sem vašo knežjo milost najponižneje prosil, da
sta v Tiffernov štipendij bila sprejeta magister Jurij Dalmatin in magister Bernard Steiner. Hvala Bogu,
oba sta se v njem tako izkazala, da sta v kratkem času postala magistra. Da bi lahko tudi drugi študentje s
Kranjskega študirali na tem štipendiju ter v prihodnje služili in bili koristni kranjski cerkvi, sem predlagal
magistra Steinerja za vzgojitelja4 in se dogovoril z magistrom Dalmatinom, da tudi on odstopi svoje mesto
enemu kranjskemu študentu, v kolikor bi v tej kneževini za eno leto dobil diakonat, kjer bi se vadil v
pridiganju in bi tako toliko bolj izkušen in izurjen odšel v deželo Kranjsko. O tem dogovoru z magistrom
Steinerjem in magistrom Dalmatinom sem pisal gospodom in deželnim stanovom na Kranjskem. Na
to moje pismo so s priloženim pismom vaši knežji milosti ponižno, s trdnim zaupanjem, da jih bo vaša
knežja milost milostno sprejela v Tiffernov štipendij,5 poslali dva študenta, ki sta nekaj časa študirala v
Ulmu, kjer sta končala vse razrede. Sedaj pa sem izvedel, da je v Tiffernov štipendij namesto magistra
Steinerja vstopil nekdo drug in je prazen samo še en prostor (namreč, v kolikor bo magister Dalmatin
dobil cerkveno službo). Zato v božjem imenu in v imenu pobožnih deželnih stanov na Kranjskem
ponižno prosim, da v tej zadevi storite svoje in magistru Dalmatinu samo za leto dni v tej kneževini
podelite diakonat in na njegovo mesto milostno sprejmete Matija Maura v štipendij, Matijo Boehma pa v
artistični samostan do tedaj in tako dolgo, da bo v štipendiju prosto eno mesto. Takšna milost in dobrota
3 O Mihaelu Tiffernu gl. Elze, Briefe, 489 (op. 2); Pr. Simoniti, Humanizem na Slovenskem, Ljubljana 1979, 204–209; A. Slodnjak,
Jurij Dalmatin, v: Jurij Dalmatin, Biblia 1584, München 1976, 8–9.
4 Bernard Steiner je po Trubarjevem posredovanju postal vzgojitelj Andreja Auersperga, ki je tedaj študiral v Tübingenu. Gl. Elze,
Briefe, 453 (op. 6).
5 Kot je razvidno iz naslednjega, sta bila študenta Matija Maur in Matija Bohem; zanju so deželni stanovi z dopisom 18. marca
1570 prosili vojvodo Ludvika, da ju sprejme. Pismo vojvode Krištofa, ki naj bi dodelil dve mesti v Tiffernovem zavodu kranjskim
študentom iz leta 1562, je bilo že tedaj izgubljeno. Gl. Elze, Briefe, 490 (op. 7); isti, Die Universität Tübingen, 35 sl.; Pr. Simoniti, n.
d., prav tam.
269
