Page 213 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 213
težave pri priznavanju neformalnega izobraževanja
in priložnostnega učenja v sloveniji ... 213
ne kategorije oseb, jasno opredeljene namene učenja in prožnost v orga-
nizaciji in metodah. Priznavanje učenja, ki je potekalo izven formalnega
sistema, ima lahko torej izrazito inkluzivno vlogo, saj omogoča deprivi-
legiranim odraslim, ki so bili v tem sistemu (sistemu izobraževanja) ne-
uspešni oz. jim sistem ni bil dostopen, da ovrednotijo in verificirajo svo-
je znanje.
Razvoj priznavanja neformalnega in priložnostnega
učenja v Evropski uniji in Sloveniji
V zadnjih desetletjih je pobudo za priznavanje neformalnega in pri-
ložnostnega (izkustvenega) učenja prevzela Evropska unija. V evrop-
skih dokumentih je priznavanje in potrjevanje prej pridobljenega znanja
omenjeno kot eden od ključnih pogojev za uspešnost razvoja vseživljenj-
skega učenja – vendar z bolj ekonomskim prizvokom. S priznavanjem
znanja, pridobljenega z neformalnim in priložnostnim učenjem, naj bi
vseživljenjsko učenje pripomoglo k približevanju učenja potrebam druž-
be znanja. Ta pa je tesno povezana tudi z doseganjem lizbonskih ciljev,
po katerih naj bi EU do leta 2010 /in naprej, op. a./ postala »najbolj kon-
kurenčna in dinamična, na znanju temelječa ekonomija na svetu, spo-
sobna trajne ekonomske rasti, z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo
socialno kohezivnostjo« (Lizbonska strategija, 2000).
Tudi Memorandum Evropske unije o vseživljenjskem učenju (2000)
poudarja, da je eden ključnih pogojev za učinkovit razvoj sistema vse-
življenjskega učenja vrednotenje znanja s ciljem »/…/ pomembno iz-
boljšati izobraževalne poti, s katerimi razumemo, ocenjujemo udeležbo
in dosežke v neformalnem in priložnostnem učenju« (Memorandum
Evropske unije o vseživljenjskem učenju, 2000: 15). Evropska komisija
prav tako omenja priznavanje neformalno ali priložnostno pridobljene-
ga znanja kot enega od pomembnejših področij izobraževanja, s katerim
se uresničuje eno od temeljnih načel vseživljenjskega učenja — enako-
vrednost znanja, ne glede na način, kako je bilo pridobljeno (Commissi-
on of the European Communities, 2004).1
V evropske trende se je seveda aktivno vključila tudi Slovenija. V pu-
blikaciji »Inventar o validaciji neformalnega učenja« (Hawley, Otero in
Duchemin, 2010) so države Evropske unije (skupaj z nekaterimi pridru-
ženimi državami) razvrstili v štiri kategorije, glede na razvitost sistema
1 Dober pregled Evropskih dokumentov lahko najdemo v publikacijah, ki so v zadnjem času izšle na
to temo: Hozjan, 2010; Ivančič et al., 2007; Kelava, 2012; Svetina in Dobnikar, 2010; Vuković, Žnida-
rič, Kunčič in Šibanc, 2008.
in priložnostnega učenja v sloveniji ... 213
ne kategorije oseb, jasno opredeljene namene učenja in prožnost v orga-
nizaciji in metodah. Priznavanje učenja, ki je potekalo izven formalnega
sistema, ima lahko torej izrazito inkluzivno vlogo, saj omogoča deprivi-
legiranim odraslim, ki so bili v tem sistemu (sistemu izobraževanja) ne-
uspešni oz. jim sistem ni bil dostopen, da ovrednotijo in verificirajo svo-
je znanje.
Razvoj priznavanja neformalnega in priložnostnega
učenja v Evropski uniji in Sloveniji
V zadnjih desetletjih je pobudo za priznavanje neformalnega in pri-
ložnostnega (izkustvenega) učenja prevzela Evropska unija. V evrop-
skih dokumentih je priznavanje in potrjevanje prej pridobljenega znanja
omenjeno kot eden od ključnih pogojev za uspešnost razvoja vseživljenj-
skega učenja – vendar z bolj ekonomskim prizvokom. S priznavanjem
znanja, pridobljenega z neformalnim in priložnostnim učenjem, naj bi
vseživljenjsko učenje pripomoglo k približevanju učenja potrebam druž-
be znanja. Ta pa je tesno povezana tudi z doseganjem lizbonskih ciljev,
po katerih naj bi EU do leta 2010 /in naprej, op. a./ postala »najbolj kon-
kurenčna in dinamična, na znanju temelječa ekonomija na svetu, spo-
sobna trajne ekonomske rasti, z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo
socialno kohezivnostjo« (Lizbonska strategija, 2000).
Tudi Memorandum Evropske unije o vseživljenjskem učenju (2000)
poudarja, da je eden ključnih pogojev za učinkovit razvoj sistema vse-
življenjskega učenja vrednotenje znanja s ciljem »/…/ pomembno iz-
boljšati izobraževalne poti, s katerimi razumemo, ocenjujemo udeležbo
in dosežke v neformalnem in priložnostnem učenju« (Memorandum
Evropske unije o vseživljenjskem učenju, 2000: 15). Evropska komisija
prav tako omenja priznavanje neformalno ali priložnostno pridobljene-
ga znanja kot enega od pomembnejših področij izobraževanja, s katerim
se uresničuje eno od temeljnih načel vseživljenjskega učenja — enako-
vrednost znanja, ne glede na način, kako je bilo pridobljeno (Commissi-
on of the European Communities, 2004).1
V evropske trende se je seveda aktivno vključila tudi Slovenija. V pu-
blikaciji »Inventar o validaciji neformalnega učenja« (Hawley, Otero in
Duchemin, 2010) so države Evropske unije (skupaj z nekaterimi pridru-
ženimi državami) razvrstili v štiri kategorije, glede na razvitost sistema
1 Dober pregled Evropskih dokumentov lahko najdemo v publikacijah, ki so v zadnjem času izšle na
to temo: Hozjan, 2010; Ivančič et al., 2007; Kelava, 2012; Svetina in Dobnikar, 2010; Vuković, Žnida-
rič, Kunčič in Šibanc, 2008.
