Page 212 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 212
Neformalno učenje? Kaj je to?
face when recognizing complex knowledge from various fields require a systema-
tic regulation of procedures involving assessment and validation. As is evident from
the literature review and research results, a great deal has been done in the legislati-
ve f ield, but educational institutions need more guidance on procedures for evalua-
ting non-formal and informal learning. This problem is particularly challenging in
formal education, where individual’s previously gained knowledge, skills and com-
petences should be recognised, but institutions lack procedures by means of which
they could unambiguously determine whether the individual in question meets cur-
riculum standards. Studies used in the evaluation of the implementation of legislati-
ve provisions in practice also point to the complexity of the problem concerning re-
cognition of non-formal and informal learning. They show that in spite of an adequa-
te legal basis, non-formally or informally gained knowledge has still not gained the
recognition it deserves.
Key words: lifelong learning, formal education, non-formal education, informal le-
arning, experiential learning, accreditation, validation
Vzadnjem obdobju postaja na izobraževalnem področju prizna-
vanje učenja, ki ni potekalo v sistemu formalnega izobraževa-
nja, vedno pomembnejša tema. Izzivi, s katerimi se soočajo iz-
obraževalne institucije pri priznavanju zelo raznolikega znanja pa zah-
tevajo sistemsko urejanje postopkov vrednotenja in potrjevanja. V pri-
spevku želimo na kratko predstaviti to pomembno problematiko in jo
osvetliti z nekaterimi empiričnimi rezultati, ki smo jih pridobili v razi-
skavi »Vseživljenjsko učenje 2010 – Prispevek izobraževalnega sistema
na poti v evropsko družbo vseživljenjskega učenja« (Lifelong Learning
2010 – Towards a Lifelong Learning Society in Europe: The Contribu-
tion of the Education System; v nadaljevanju LLL2010), ki je potekala v
sklopu 6. okvirnega programa Evropske unije.
Ideja o priznavanju prej pridobljenega znanja v izobraževanju odras
lih ni nova. Že klasični andragoški avtorji so tovrstnemu učenju pripiso-
vali velik pomen in poudarjali potrebo po njegovem upoštevanju pri na-
črtovanju in izvedbi izobraževalnih programov za odrasle (e. g. Knowles,
1980). Dokumenti, ki so nastajali v tem času, so zasledovali cilje, ki jih bi
lahko označili za bolj humanistične, na primer UNESCOVO poročilo
»Learning to be – The world of education today and tomorrow« iz leta
1972 poudarja vlogo neformalnega učenja pri odpravi socialne neenako-
sti, neenakih možnosti v izobraževanju in večji demokratizaciji družbe
(Faure et al., 1972). Fordham (1993, po: Hozjan, 2010) ugotavlja, da so
bile glavne teme v diskusiji o pomenu neformalnega učenja v 70. letih
osredotočene predvsem na potrebe prikrajšanih skupin, skrb za poseb-
face when recognizing complex knowledge from various fields require a systema-
tic regulation of procedures involving assessment and validation. As is evident from
the literature review and research results, a great deal has been done in the legislati-
ve f ield, but educational institutions need more guidance on procedures for evalua-
ting non-formal and informal learning. This problem is particularly challenging in
formal education, where individual’s previously gained knowledge, skills and com-
petences should be recognised, but institutions lack procedures by means of which
they could unambiguously determine whether the individual in question meets cur-
riculum standards. Studies used in the evaluation of the implementation of legislati-
ve provisions in practice also point to the complexity of the problem concerning re-
cognition of non-formal and informal learning. They show that in spite of an adequa-
te legal basis, non-formally or informally gained knowledge has still not gained the
recognition it deserves.
Key words: lifelong learning, formal education, non-formal education, informal le-
arning, experiential learning, accreditation, validation
Vzadnjem obdobju postaja na izobraževalnem področju prizna-
vanje učenja, ki ni potekalo v sistemu formalnega izobraževa-
nja, vedno pomembnejša tema. Izzivi, s katerimi se soočajo iz-
obraževalne institucije pri priznavanju zelo raznolikega znanja pa zah-
tevajo sistemsko urejanje postopkov vrednotenja in potrjevanja. V pri-
spevku želimo na kratko predstaviti to pomembno problematiko in jo
osvetliti z nekaterimi empiričnimi rezultati, ki smo jih pridobili v razi-
skavi »Vseživljenjsko učenje 2010 – Prispevek izobraževalnega sistema
na poti v evropsko družbo vseživljenjskega učenja« (Lifelong Learning
2010 – Towards a Lifelong Learning Society in Europe: The Contribu-
tion of the Education System; v nadaljevanju LLL2010), ki je potekala v
sklopu 6. okvirnega programa Evropske unije.
Ideja o priznavanju prej pridobljenega znanja v izobraževanju odras
lih ni nova. Že klasični andragoški avtorji so tovrstnemu učenju pripiso-
vali velik pomen in poudarjali potrebo po njegovem upoštevanju pri na-
črtovanju in izvedbi izobraževalnih programov za odrasle (e. g. Knowles,
1980). Dokumenti, ki so nastajali v tem času, so zasledovali cilje, ki jih bi
lahko označili za bolj humanistične, na primer UNESCOVO poročilo
»Learning to be – The world of education today and tomorrow« iz leta
1972 poudarja vlogo neformalnega učenja pri odpravi socialne neenako-
sti, neenakih možnosti v izobraževanju in večji demokratizaciji družbe
(Faure et al., 1972). Fordham (1993, po: Hozjan, 2010) ugotavlja, da so
bile glavne teme v diskusiji o pomenu neformalnega učenja v 70. letih
osredotočene predvsem na potrebe prikrajšanih skupin, skrb za poseb-
