Page 124 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 124
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
teriju demokratičnosti ali nedemokratičnosti. Glede na številne primere
strokovnih zadreg v analiziranem učnem načrtu moramo tudi tukaj do-
mnevati, da gre za rabo pridevnika ‚demokratično‘ kot pozitivnega kva-
lifikatorja, ki v tem primeru nadomešča besedo »primerno« (= primer-
no/neprimerno obnašanje). Demokracija v vsakdanjem jeziku pogosto
nastopa na ta pozitivni način. V razredu tudi priložnosti za demokratič-
no odločanje ni na pretek, zato se zdi nenavadno, da bi učenci lahko ana-
lizirali in razvrščali (domnevno številne) primere.
Učni cilj (SZ): »Napravijo načrt za potek demokratične razprave
(konsenz, kompromis)«.
Ko načrtujemo demokratično razpravo, ni mogoče načrtovati tudi
njenih izidov, kot sta konsenz in kompromis. Načrtovanje demokratič-
ne razprave se lahko ukvarja s vprašanji organizacije razprave, pravice do
pristopa k razpravi (kdo je član demokratične skupnosti), načinom obli-
kovanja sklepov itd., torej predvsem s formalnimi vidiki razprave. Kon-
senz oziroma kompromis pa je lahko izid demokratične razprave, kot je
lahko izid takšne razprave tudi prevlada večinskega stališča. Povezova-
nje konsenza z demokracijo je lahko zavajajoče.
Domovinska in državljanska kultura
Tematski sklop uvaja vrsto spornih opredelitev in zamisli. Kot smo
že navedli, je pojmovni konstrukt že sama besedna zveza ‚domovinska
kultura‘, avtorji so nato v poskusu razdelave domovinskih tem zabredli v
nadaljnjo pojmovno zmedo.
Str. 15
Učni cilj (SZ): »Razložijo trajnost socializacije v materni jezik in
primarne skupine (družina, rodbinski izvor, primarno kulturno oko-
lje)«.
Obvezna vsebina: »Domovina kot vseživljenjska čustvena in ra-
zumska pripadnost primarni izvorni skupnosti«.
Najprej: materni jezik se običajno naučimo in nismo socializirani
vanj. V skrajnem primeru se je mogoče jezika naučiti tudi od ene same
osebe (npr. na samotnem otoku), v tem primeru o socializaciji verjetno
ni smiselno govoriti. To je tudi edino trajno, saj učenje jezika otroku na
specifičen način in nepovratno strukturira delovanje možganov. Za dru-
ge »primarne skupnosti« pa ne moremo govoriti o nujni trajnosti soci-
alizacije, sploh ne v obliki »socializacija v«. Dejansko je obratno – v teh
skupinah poteka socializacija, točneje primarna socializacija, če govori-
mo o družini. Fraza »pripadnost primarni izvorni skupnosti«, če smo
toliko benevolentni, domovino reducira na družino. Poleg tega zgodo-
vinske spremembe kažejo, da domovina ni nujno vseživljenska – v Slo-
teriju demokratičnosti ali nedemokratičnosti. Glede na številne primere
strokovnih zadreg v analiziranem učnem načrtu moramo tudi tukaj do-
mnevati, da gre za rabo pridevnika ‚demokratično‘ kot pozitivnega kva-
lifikatorja, ki v tem primeru nadomešča besedo »primerno« (= primer-
no/neprimerno obnašanje). Demokracija v vsakdanjem jeziku pogosto
nastopa na ta pozitivni način. V razredu tudi priložnosti za demokratič-
no odločanje ni na pretek, zato se zdi nenavadno, da bi učenci lahko ana-
lizirali in razvrščali (domnevno številne) primere.
Učni cilj (SZ): »Napravijo načrt za potek demokratične razprave
(konsenz, kompromis)«.
Ko načrtujemo demokratično razpravo, ni mogoče načrtovati tudi
njenih izidov, kot sta konsenz in kompromis. Načrtovanje demokratič-
ne razprave se lahko ukvarja s vprašanji organizacije razprave, pravice do
pristopa k razpravi (kdo je član demokratične skupnosti), načinom obli-
kovanja sklepov itd., torej predvsem s formalnimi vidiki razprave. Kon-
senz oziroma kompromis pa je lahko izid demokratične razprave, kot je
lahko izid takšne razprave tudi prevlada večinskega stališča. Povezova-
nje konsenza z demokracijo je lahko zavajajoče.
Domovinska in državljanska kultura
Tematski sklop uvaja vrsto spornih opredelitev in zamisli. Kot smo
že navedli, je pojmovni konstrukt že sama besedna zveza ‚domovinska
kultura‘, avtorji so nato v poskusu razdelave domovinskih tem zabredli v
nadaljnjo pojmovno zmedo.
Str. 15
Učni cilj (SZ): »Razložijo trajnost socializacije v materni jezik in
primarne skupine (družina, rodbinski izvor, primarno kulturno oko-
lje)«.
Obvezna vsebina: »Domovina kot vseživljenjska čustvena in ra-
zumska pripadnost primarni izvorni skupnosti«.
Najprej: materni jezik se običajno naučimo in nismo socializirani
vanj. V skrajnem primeru se je mogoče jezika naučiti tudi od ene same
osebe (npr. na samotnem otoku), v tem primeru o socializaciji verjetno
ni smiselno govoriti. To je tudi edino trajno, saj učenje jezika otroku na
specifičen način in nepovratno strukturira delovanje možganov. Za dru-
ge »primarne skupnosti« pa ne moremo govoriti o nujni trajnosti soci-
alizacije, sploh ne v obliki »socializacija v«. Dejansko je obratno – v teh
skupinah poteka socializacija, točneje primarna socializacija, če govori-
mo o družini. Fraza »pripadnost primarni izvorni skupnosti«, če smo
toliko benevolentni, domovino reducira na družino. Poleg tega zgodo-
vinske spremembe kažejo, da domovina ni nujno vseživljenska – v Slo-
