Page 11 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 11
esto
uvoda
»Zato, da bi imeli občutek sebe, moramo imeti predstavo o
tem, kako smo to postali in od kod smo prišli,« je o identite-
ti oziroma identifikaciji izjavil kanadski teoretik Charles Taylor.1 Vpra-
šanje identitete je v zadnjih desetletjih spodbudilo niz študij o sebstvu,
identiteti in identifikaciji. Bolj kot kdaj koli je jasno, da so identifikacije,
kakršne poznamo ali kakršne smo poznali, zgodovinski pojav, ki ga po-
vezujemo z obdobjem, ko je prišlo do propada tradicionalnih zaščitniških
ali v božje orientiranih skupnosti; ko posameznik ni več vedel, kam spada,
kam naj se postavi v »očitni raznolikosti stilov in vzorcev obnašanja«.2 A v
tem obdobju, ki ga po navadi povezujemo z vznikom t. i. moderne, njen
začetek pa postavljamo v razsvetljenstvo in v predromantiko, je bila, kot
pravilno ugotavlja Taylor, nova le drugačna potreba po pripoznanju: s
strani drugih in zlasti s strani sebe. Pripoznanje pa v prvi vrsti pome-
ni osmišljanje sebe in svoje vloge v svetu. Pomeni iskanje svoje zgodbe o
svetu. Ali kot pravi še en Kanadčan, pesnik in pisatelj Robert Kroetsch:
»Lahko bi rekli, da nimamo svoje identitete, dokler nam kdo ne pove naše
zgodbe«.3 Potemtakem potreba po pripoznanju ni vzniknila na novo,
marveč so se spremenile razmere, ko pripoznanje lahko spodleti, ker je
1 Charles Taylor, Sources of the self: the making of the modern identity (Cambridge: Cambridge University
Press, 1992), 197–198.
2 Anthony Giddens, Modernity and Self-identity: self and society in the late modern age (Stanford: Stanford
University Press, 1991), 34; Zygmunt Bauman, Modernity and ambivalence (New York: Ithaka, 1991),
19.
3 Kroetsch v: William Westfall, On the Concept of Region in Canadian History and Literature, v:
A Passion for Identity: an introduction to Canadian studies, ur. David Taras in Beverly Rasporich, 2nd ed.
(Scarborough, ON: Nelson Canada, 1993), 342.
uvoda
»Zato, da bi imeli občutek sebe, moramo imeti predstavo o
tem, kako smo to postali in od kod smo prišli,« je o identite-
ti oziroma identifikaciji izjavil kanadski teoretik Charles Taylor.1 Vpra-
šanje identitete je v zadnjih desetletjih spodbudilo niz študij o sebstvu,
identiteti in identifikaciji. Bolj kot kdaj koli je jasno, da so identifikacije,
kakršne poznamo ali kakršne smo poznali, zgodovinski pojav, ki ga po-
vezujemo z obdobjem, ko je prišlo do propada tradicionalnih zaščitniških
ali v božje orientiranih skupnosti; ko posameznik ni več vedel, kam spada,
kam naj se postavi v »očitni raznolikosti stilov in vzorcev obnašanja«.2 A v
tem obdobju, ki ga po navadi povezujemo z vznikom t. i. moderne, njen
začetek pa postavljamo v razsvetljenstvo in v predromantiko, je bila, kot
pravilno ugotavlja Taylor, nova le drugačna potreba po pripoznanju: s
strani drugih in zlasti s strani sebe. Pripoznanje pa v prvi vrsti pome-
ni osmišljanje sebe in svoje vloge v svetu. Pomeni iskanje svoje zgodbe o
svetu. Ali kot pravi še en Kanadčan, pesnik in pisatelj Robert Kroetsch:
»Lahko bi rekli, da nimamo svoje identitete, dokler nam kdo ne pove naše
zgodbe«.3 Potemtakem potreba po pripoznanju ni vzniknila na novo,
marveč so se spremenile razmere, ko pripoznanje lahko spodleti, ker je
1 Charles Taylor, Sources of the self: the making of the modern identity (Cambridge: Cambridge University
Press, 1992), 197–198.
2 Anthony Giddens, Modernity and Self-identity: self and society in the late modern age (Stanford: Stanford
University Press, 1991), 34; Zygmunt Bauman, Modernity and ambivalence (New York: Ithaka, 1991),
19.
3 Kroetsch v: William Westfall, On the Concept of Region in Canadian History and Literature, v:
A Passion for Identity: an introduction to Canadian studies, ur. David Taras in Beverly Rasporich, 2nd ed.
(Scarborough, ON: Nelson Canada, 1993), 342.
