Page 12 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 12
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
namesto v bogovih in v strogo hierarhični družbi vir bistva in pripozna-
nja treba iskati v individualizirani identiteti. Vse to so seveda vprašanja,
ki so lahko vzniknila po vzpostavitvi dvoma kot sistematičnega bistva
subjekta, kajti izpad tradicionalne entitete je povzročil subjektivni za-
suk v kulturo, ki je definirana z obratom v notranjost, v dojemanje sebe
kot bitja z notranjimi globinami.4
Na vseh naštetih premikih in predpostavkah temelji tudi tisti speci-
fični tip identifikacije, ki mu nameravam slediti v pričujoči študiji – na-
cionalno poistovetenje. Izraz, ki zbuja nelagodje: najprej zaradi neenovi-
tih in negotovih opredelitev pojma narod (nacija), potem zaradi prekri-
vanja med pojmoma nacionalna in kulturna identiteta, ki bi ju nekate-
ri raziskovalci radi enačili ali celo nadomeščali, nazadnje pa zaradi nego-
tove fiksnosti ali nefiksnosti naroda ter inherentne ideološkosti narodne
identifikacije in identifikacij na sploh. Pričujoča študija, v kateri se – če-
ravno ne povsem brez distance ali dvoma – nagibam h konstruktivistič-
nim pojmovanjem identifikacij kot nefiksne posledice opomenjevalnih
praks, želi ohranjati dvojno naravo: značaj enotne narative, v katero se
združujejo njeni sestavni deli, na drugi strani pa – z izjemo zadnjega po-
glavja – samostojnost poglavij, ki jih je mogoče prebirati kot neodvisne,
sklenjene enote. Skoznja naj se razkrivajo različni vidiki, a enoten pogled
na razmerja med narodno identifikacijo, ideologijo in literaturo, še pose-
bej seveda, kot se pokažejo na izbranih literarnih primerih. V tem okvi-
ru se študija osredinja predvsem na vprašanje nacionalne ideološkosti v
angleški kanadski poeziji, literarni zgodovini in družbi, vendar neneh-
no na ozadju slovenske, skorajda identične situacije tako v kulturni in
družbeni realnosti kot v literaturi. Le z nekoliko drugačnimi letnicami.
Da bi nespecialističnemu bralcu približal svet in literaturo Kanade,
sem knjigo po svojih močeh opremil z minimalnim slikovnim gradivom
in, kjer je bilo to spričo avtorskih pravic ali obsega mogoče, z reproduk-
cijami ali spletnimi povezavami obravnavanih in omenjenih pesmi. V
glavnem besedilu sem – razen ob eni izjemi – pesmi opremil s prevodi,
ki so se mi v letih ukvarjanja s kanadsko poezijo nabrali v domačem ra-
čunalniku. Daljše citate, ki jih navajam, sem spričo obsega pustil v izvir-
niku, tj. v angleščini.
4 Charles Taylor, The Politics of Recognition, v: Multiculturalism: examining the politics of recognition, ur.
Amy Gutmann (Princeton N.J.: Princeton University Press, 1994), 28–29; prim. tudi Taylor, Sources
of the self.
namesto v bogovih in v strogo hierarhični družbi vir bistva in pripozna-
nja treba iskati v individualizirani identiteti. Vse to so seveda vprašanja,
ki so lahko vzniknila po vzpostavitvi dvoma kot sistematičnega bistva
subjekta, kajti izpad tradicionalne entitete je povzročil subjektivni za-
suk v kulturo, ki je definirana z obratom v notranjost, v dojemanje sebe
kot bitja z notranjimi globinami.4
Na vseh naštetih premikih in predpostavkah temelji tudi tisti speci-
fični tip identifikacije, ki mu nameravam slediti v pričujoči študiji – na-
cionalno poistovetenje. Izraz, ki zbuja nelagodje: najprej zaradi neenovi-
tih in negotovih opredelitev pojma narod (nacija), potem zaradi prekri-
vanja med pojmoma nacionalna in kulturna identiteta, ki bi ju nekate-
ri raziskovalci radi enačili ali celo nadomeščali, nazadnje pa zaradi nego-
tove fiksnosti ali nefiksnosti naroda ter inherentne ideološkosti narodne
identifikacije in identifikacij na sploh. Pričujoča študija, v kateri se – če-
ravno ne povsem brez distance ali dvoma – nagibam h konstruktivistič-
nim pojmovanjem identifikacij kot nefiksne posledice opomenjevalnih
praks, želi ohranjati dvojno naravo: značaj enotne narative, v katero se
združujejo njeni sestavni deli, na drugi strani pa – z izjemo zadnjega po-
glavja – samostojnost poglavij, ki jih je mogoče prebirati kot neodvisne,
sklenjene enote. Skoznja naj se razkrivajo različni vidiki, a enoten pogled
na razmerja med narodno identifikacijo, ideologijo in literaturo, še pose-
bej seveda, kot se pokažejo na izbranih literarnih primerih. V tem okvi-
ru se študija osredinja predvsem na vprašanje nacionalne ideološkosti v
angleški kanadski poeziji, literarni zgodovini in družbi, vendar neneh-
no na ozadju slovenske, skorajda identične situacije tako v kulturni in
družbeni realnosti kot v literaturi. Le z nekoliko drugačnimi letnicami.
Da bi nespecialističnemu bralcu približal svet in literaturo Kanade,
sem knjigo po svojih močeh opremil z minimalnim slikovnim gradivom
in, kjer je bilo to spričo avtorskih pravic ali obsega mogoče, z reproduk-
cijami ali spletnimi povezavami obravnavanih in omenjenih pesmi. V
glavnem besedilu sem – razen ob eni izjemi – pesmi opremil s prevodi,
ki so se mi v letih ukvarjanja s kanadsko poezijo nabrali v domačem ra-
čunalniku. Daljše citate, ki jih navajam, sem spričo obsega pustil v izvir-
niku, tj. v angleščini.
4 Charles Taylor, The Politics of Recognition, v: Multiculturalism: examining the politics of recognition, ur.
Amy Gutmann (Princeton N.J.: Princeton University Press, 1994), 28–29; prim. tudi Taylor, Sources
of the self.
