Page 24 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 24
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
logije proučevali skoz njihove materialne pogoje. A iz obeh tradicij lahko
Maja Breznik izlušči tezo, da kulturna zgodovina ne more biti le doda-
tek k ekonomski in socialni, tezo, ki omogoča kritiko zgodovinopisnih
in ekonomističnih ideologij, po katerih so ekonomske in socialne pozi-
cije preddobne ideološkim spopadom med njimi, tako da so ti lahko le
spontani. A francoska kulturna zgodovina in ameriški novi historizem v
osemdesetih letih skleneta, da so ekonomski in socialni boji neobstoječi,
ne le ne-preddobni kulturnim. Tako nehote zvedeta t. i. kulturni obrat
na obrat ekonomskega determinizma v kulturnega in reproducirata ide-
ologijo liberalne ekonomije in zgodovinopisja, proti kateri sta začela svo-
je delo. S tem zapadeta kritiki, ki jo ob francoskem in britanskem znan-
stvenem kulturalizmu razvije že trinajsto poglavje. Tokrat pa se izkaže
tudi, da je kulturalizem metoda – vse proučuje kot kulturo –, ne teorija
– ne proizvede strukture družbe, v kateri bi bila lahko kultura hkrati de-
terminirana in determinirajoča.
V sklepnem poglavju Močnik umesti sedanjo stopnjo teorije ideolo-
gije v predteoretsko preteklost teorije, kakršno omogoča epistemični rez
v dveh potezah: rez, ki najprej zavrne obstoječi pojem ideološke interpe-
lacije in nato postavi problem razločevanja med ideološko in teoretsko
prakso. Druga poteza reza torej reflektira prvo, saj eksplicira prvi potezi
zaupano iskanje ideoloških podmen obstoječe teorije ideologije, s to re-
fleksivnostjo pa zagotavlja produktivnost reza. Interpelacijo zdaj Moč-
nik obravnava kot govorčevo oziroma interpretovo spontano identifika-
cijo z izgovorjenim oziroma interpretiranim pomenom izjave. Ta pomen
nastane prav z njuno identifikacijo z enim od stališč, glasov, obstoječih v
izjavi, kot interpeliranca tega glasu pa pomen doživljata kot predhodne-
ga njuni identifikaciji, kot lastnega izjavljenim besedam. Po zgledu kon-
cepta blagovnega fetišizma zato Močnik vpelje koncept pomenskega fe-
tišizma, s katerim valorizira Ducrotovo intuicijo, da je podoba pomena
kot besedam lastnega zgolj spontana samopodoba besed (ki o besedah
pravijo, da »pomenijo« itn.). Govorec se kot interpeliranec identificira z
enim od glasov vsakokratne izjave, kolikor se je kot subjekt vselej že iden-
tificiral s to spontano samopodobo besed, materiala izjav, kot nosilk po-
mena. Močnik tako Althusserjev Subjekt ideologije, ki da zagotavlja iz-
javam pomen, deontologizira v spontano ideologijo jezika, interpelacijo
pa v govorčevo reprodukcijo te ideologije – tako da je Subjekt ideologi-
je mogoče zvesti na prvega med govorci. Mehanizem produkcije pomena
zdaj ni več lociran točkovno, filozofsko v Althusserjevem pomenu, am-
pak površinsko, v sam jezikovni sistem, ki govorcu kot subjektu zagota-
vlja pomen elementov, besed, ne pa tudi njihovih aktualizacij, izjav. Izja-
logije proučevali skoz njihove materialne pogoje. A iz obeh tradicij lahko
Maja Breznik izlušči tezo, da kulturna zgodovina ne more biti le doda-
tek k ekonomski in socialni, tezo, ki omogoča kritiko zgodovinopisnih
in ekonomističnih ideologij, po katerih so ekonomske in socialne pozi-
cije preddobne ideološkim spopadom med njimi, tako da so ti lahko le
spontani. A francoska kulturna zgodovina in ameriški novi historizem v
osemdesetih letih skleneta, da so ekonomski in socialni boji neobstoječi,
ne le ne-preddobni kulturnim. Tako nehote zvedeta t. i. kulturni obrat
na obrat ekonomskega determinizma v kulturnega in reproducirata ide-
ologijo liberalne ekonomije in zgodovinopisja, proti kateri sta začela svo-
je delo. S tem zapadeta kritiki, ki jo ob francoskem in britanskem znan-
stvenem kulturalizmu razvije že trinajsto poglavje. Tokrat pa se izkaže
tudi, da je kulturalizem metoda – vse proučuje kot kulturo –, ne teorija
– ne proizvede strukture družbe, v kateri bi bila lahko kultura hkrati de-
terminirana in determinirajoča.
V sklepnem poglavju Močnik umesti sedanjo stopnjo teorije ideolo-
gije v predteoretsko preteklost teorije, kakršno omogoča epistemični rez
v dveh potezah: rez, ki najprej zavrne obstoječi pojem ideološke interpe-
lacije in nato postavi problem razločevanja med ideološko in teoretsko
prakso. Druga poteza reza torej reflektira prvo, saj eksplicira prvi potezi
zaupano iskanje ideoloških podmen obstoječe teorije ideologije, s to re-
fleksivnostjo pa zagotavlja produktivnost reza. Interpelacijo zdaj Moč-
nik obravnava kot govorčevo oziroma interpretovo spontano identifika-
cijo z izgovorjenim oziroma interpretiranim pomenom izjave. Ta pomen
nastane prav z njuno identifikacijo z enim od stališč, glasov, obstoječih v
izjavi, kot interpeliranca tega glasu pa pomen doživljata kot predhodne-
ga njuni identifikaciji, kot lastnega izjavljenim besedam. Po zgledu kon-
cepta blagovnega fetišizma zato Močnik vpelje koncept pomenskega fe-
tišizma, s katerim valorizira Ducrotovo intuicijo, da je podoba pomena
kot besedam lastnega zgolj spontana samopodoba besed (ki o besedah
pravijo, da »pomenijo« itn.). Govorec se kot interpeliranec identificira z
enim od glasov vsakokratne izjave, kolikor se je kot subjekt vselej že iden-
tificiral s to spontano samopodobo besed, materiala izjav, kot nosilk po-
mena. Močnik tako Althusserjev Subjekt ideologije, ki da zagotavlja iz-
javam pomen, deontologizira v spontano ideologijo jezika, interpelacijo
pa v govorčevo reprodukcijo te ideologije – tako da je Subjekt ideologi-
je mogoče zvesti na prvega med govorci. Mehanizem produkcije pomena
zdaj ni več lociran točkovno, filozofsko v Althusserjevem pomenu, am-
pak površinsko, v sam jezikovni sistem, ki govorcu kot subjektu zagota-
vlja pomen elementov, besed, ne pa tudi njihovih aktualizacij, izjav. Izja-
