Page 85 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 85
protna sila
v kapitalistični
krizi1
Primer degenerirane umetnosti
Od umetnosti nihče ne pričakuje, da bo ponudila izhod iz go-
spodarske krize. Vseeno pa je jasno, da se umetnost, kljub vsem
spremembam njenega statusa, družbene pomembnosti in poslanstva,
pojavlja in deluje v večpomenskih interaktivnih razmerjih z realnostjo;
prav gotovo pa, ne nazadnje, z metaforičnimi gestami polemizira s po-
litično realnostjo. Pustimo ob strani dejstvo, da finančna kriza na več
umetnostnih zvrsti poleg vsega drugega učinkuje tako, da eksistenčno
ogroža same ustvarjalce in institucije, ki so nujne za komunikacijo ume-
tnosti z občinstvom. Nemara tudi ne kaže preveč na dolgo razpravljati
o tem ali je umetnost – kot je to storila sem in tja v zgodovini – pred iz-
bruhom krize l. 2008 lansirala v simbolni univerzum kaj opozorilnih si-
gnalov, ki jih pravi naslovljenci večinoma niso pravilno razumeli. Tako
je bilo, denimo, v času pred zmago nacizma, ki so ga po svoje napoveda-
li malo pozneje za dekadentne razglašeni ekspresionistični in drugi mo-
dernistični slikarji, pisatelji ter filmski avtorji weimarske Nemčije. Nji-
hovi signali so bili berljivi preozkim intelektualnim krogom, da bi lah-
ko učinkovali kakorkoli preventivno. Danes nam ni jasno kakšne me-
dijske zvezde, kot bi rekli v današnjem žargonu, so bili fašistični in naci-
stični voditelji, kar kaže na dejstvo, da je gibanje proti demokraciji, svo-
bodi, itd. lahko osupljivo množično družbeno gibanje. Svojevrstni para-
1 Nekaj odstavkov tega poglavja je v septembru 2009 izšlo kot kolumna v rubriki Pogledi revije Mag,
ki jo je takrat izdajalo časopisno podjetje Delo.
v kapitalistični
krizi1
Primer degenerirane umetnosti
Od umetnosti nihče ne pričakuje, da bo ponudila izhod iz go-
spodarske krize. Vseeno pa je jasno, da se umetnost, kljub vsem
spremembam njenega statusa, družbene pomembnosti in poslanstva,
pojavlja in deluje v večpomenskih interaktivnih razmerjih z realnostjo;
prav gotovo pa, ne nazadnje, z metaforičnimi gestami polemizira s po-
litično realnostjo. Pustimo ob strani dejstvo, da finančna kriza na več
umetnostnih zvrsti poleg vsega drugega učinkuje tako, da eksistenčno
ogroža same ustvarjalce in institucije, ki so nujne za komunikacijo ume-
tnosti z občinstvom. Nemara tudi ne kaže preveč na dolgo razpravljati
o tem ali je umetnost – kot je to storila sem in tja v zgodovini – pred iz-
bruhom krize l. 2008 lansirala v simbolni univerzum kaj opozorilnih si-
gnalov, ki jih pravi naslovljenci večinoma niso pravilno razumeli. Tako
je bilo, denimo, v času pred zmago nacizma, ki so ga po svoje napoveda-
li malo pozneje za dekadentne razglašeni ekspresionistični in drugi mo-
dernistični slikarji, pisatelji ter filmski avtorji weimarske Nemčije. Nji-
hovi signali so bili berljivi preozkim intelektualnim krogom, da bi lah-
ko učinkovali kakorkoli preventivno. Danes nam ni jasno kakšne me-
dijske zvezde, kot bi rekli v današnjem žargonu, so bili fašistični in naci-
stični voditelji, kar kaže na dejstvo, da je gibanje proti demokraciji, svo-
bodi, itd. lahko osupljivo množično družbeno gibanje. Svojevrstni para-
1 Nekaj odstavkov tega poglavja je v septembru 2009 izšlo kot kolumna v rubriki Pogledi revije Mag,
ki jo je takrat izdajalo časopisno podjetje Delo.