Page 87 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 87
Nasprotna sila v kapitalistični krizi
lil Benjamin,2 vsaj v razmerju z »zaresno« umetnostjo zgodila pred-
vsem per negationem. Dadaističnim prizadevanjem, ki so merila na zbu-
janje javnega zgražanja je uspelo bolj in predvsem grozovito drugače, kot
so dadaistični avtorji sami pričakovali in si sploh predstavljali. Obračun
z umetnostjo, ki je bila z razstavo »degenerirane umetnosti« ideolo-
ško brutalno tendenciozno stigmatizirana, je torej predhodil obračunu
s političnimi nasprotniki, z Judi in drugimi.
Nedokončan umetniški projekt: revolucija
Več desetletij pozneje v obdobju modernizma, označenim na eni
strani z umetniškim avantgardizmom in pretežno levičarskim politič-
nim radikalizmom na drugi strani, se spominjamo zelo bližnjega stika
med umetnostjo in politično ter ekonomsko realnostjo. Slednje pravza-
prav že ni bilo mogoče več razločiti od realnosti, ki jo je prikazovala in
kritizirala umetnost tistega časa, ki je bila hkrati inteligentna, infantil-
na, frivolna in nadvse subverzivna. Iz tega so nastala sporočila, ki so bila
razumljiva precej širokim krogom občinstva, čeprav je res, da je velik del
tega občinstva večpomenske umetniške geste tega časa dojemal kot ne-
sramne ali v boljšem primeru kot »nesmiselne« provokacije. Ta doga-
janja, ki jih je poganjala komunikacija med umetniškimi in političnimi
gibanji, so dosegla vrhunec v znamenitih šestdesetih letih, ko se je svet
spremenil, kakor se je temu reklo takoj, ko je izbruhnil dogodek »revolu-
cije šestdesetih«. Hkrati pa se je še pojasnilo, da je takrat sprožena revo-
lucija ostala nedokončan umetniški projekt. Okvir za delovanje umetno-
sti pa je ostal, četudi so znotraj njega domnevno subverzivni umetniški
proizvodi lepo zaokrožili tržno ponudbo in so hkrati nenamerno odprli
lukrativne investicijske priložnosti. Kapitalistična ekspanzija se je nada-
ljevala, med drugim, z medijskimi učinki, ki so nivelizirali, reinterpreti-
rali, dekontekstualizirali in »marketizirali« preboje šestdesetih.
Daniel Birnbaum, direktor 53. beneškega bienala, brez te zgodovine
ne bi mogel zapisati v uvodu h katalogu te verjetno najimenitnejše raz-
stave vsakokratne sodobne umetnosti na svetu, da bi bilo zanimivo mi-
sliti o umetnosti kot o »nasprotni sili proti izenačevanju« v imenu in-
ternacionalizacije. Pri tem naj bi po njegovem šlo za »vztrajanje na raz-
likah, ki nimajo ničesar opraviti s politično reakcionarnim povratkom
k nacionalizmu«. Zavzemanje za različnost, mnogolikost in pluralnost,
kar je Birnbaumova poglavitna gesta, s katero utemeljuje beneški biena-
le l. 2009, gotovo zbuja simpatijo. Ne nazadnje gre za prakso, ki je resno
2 Benjamin, Walter. Izbrani spisi. Studia Humanitatis, Ljubljana, 1998, str. 176.
lil Benjamin,2 vsaj v razmerju z »zaresno« umetnostjo zgodila pred-
vsem per negationem. Dadaističnim prizadevanjem, ki so merila na zbu-
janje javnega zgražanja je uspelo bolj in predvsem grozovito drugače, kot
so dadaistični avtorji sami pričakovali in si sploh predstavljali. Obračun
z umetnostjo, ki je bila z razstavo »degenerirane umetnosti« ideolo-
ško brutalno tendenciozno stigmatizirana, je torej predhodil obračunu
s političnimi nasprotniki, z Judi in drugimi.
Nedokončan umetniški projekt: revolucija
Več desetletij pozneje v obdobju modernizma, označenim na eni
strani z umetniškim avantgardizmom in pretežno levičarskim politič-
nim radikalizmom na drugi strani, se spominjamo zelo bližnjega stika
med umetnostjo in politično ter ekonomsko realnostjo. Slednje pravza-
prav že ni bilo mogoče več razločiti od realnosti, ki jo je prikazovala in
kritizirala umetnost tistega časa, ki je bila hkrati inteligentna, infantil-
na, frivolna in nadvse subverzivna. Iz tega so nastala sporočila, ki so bila
razumljiva precej širokim krogom občinstva, čeprav je res, da je velik del
tega občinstva večpomenske umetniške geste tega časa dojemal kot ne-
sramne ali v boljšem primeru kot »nesmiselne« provokacije. Ta doga-
janja, ki jih je poganjala komunikacija med umetniškimi in političnimi
gibanji, so dosegla vrhunec v znamenitih šestdesetih letih, ko se je svet
spremenil, kakor se je temu reklo takoj, ko je izbruhnil dogodek »revolu-
cije šestdesetih«. Hkrati pa se je še pojasnilo, da je takrat sprožena revo-
lucija ostala nedokončan umetniški projekt. Okvir za delovanje umetno-
sti pa je ostal, četudi so znotraj njega domnevno subverzivni umetniški
proizvodi lepo zaokrožili tržno ponudbo in so hkrati nenamerno odprli
lukrativne investicijske priložnosti. Kapitalistična ekspanzija se je nada-
ljevala, med drugim, z medijskimi učinki, ki so nivelizirali, reinterpreti-
rali, dekontekstualizirali in »marketizirali« preboje šestdesetih.
Daniel Birnbaum, direktor 53. beneškega bienala, brez te zgodovine
ne bi mogel zapisati v uvodu h katalogu te verjetno najimenitnejše raz-
stave vsakokratne sodobne umetnosti na svetu, da bi bilo zanimivo mi-
sliti o umetnosti kot o »nasprotni sili proti izenačevanju« v imenu in-
ternacionalizacije. Pri tem naj bi po njegovem šlo za »vztrajanje na raz-
likah, ki nimajo ničesar opraviti s politično reakcionarnim povratkom
k nacionalizmu«. Zavzemanje za različnost, mnogolikost in pluralnost,
kar je Birnbaumova poglavitna gesta, s katero utemeljuje beneški biena-
le l. 2009, gotovo zbuja simpatijo. Ne nazadnje gre za prakso, ki je resno
2 Benjamin, Walter. Izbrani spisi. Studia Humanitatis, Ljubljana, 1998, str. 176.
