Page 88 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 88
Umetnost v realnosti
vzeta v kulturnih študijah, feminizmu in drugih kombinacijah sodob-
ne humanistike v obdobju postkolonializma: gre za že skoraj dramatič-
no reševanje instance univerzalizma s prepoznavanjem potencialov par-
tikularnosti, katere funkcija v eri globalizma je neobvladljivo ambiva-
lentna. Gotovo ne bi mogli reči, da je to sporočilo sploh kdaj treba neha-
ti ponavljati. Nadalje je direktorju bienala treba priznati, da ekonomske
krize še ni mogel všteti v svoj koncept razstave pod naslovom Ustvarja-
nje svetov, saj je kriza izbruhnila šele takrat, ko so poglavitne priprave na
postavitev bienala že bile precej pri koncu.
Vseeno pa nam je dejstvo krize usmerjalo pogled na 53. bienale, sililo
nas je k iskanju novih signalov, kodov mišljenja in čutenja, nam sugerira-
lo razbiranje alternativnih načrtov in vizij novih strategij soočanja z ne-
nadoma podrtim svetom. Umetnost je vse to že bila zmožna oblikovati
tudi za ceno tega, da so ji spričo njenih gest in stališč odrekali njen druž-
beni avtonomni status, na kar so umetniki kljubovalno reagirali s »sub-
verzijami« samega pojma umetnosti. Likovna umetnost že dolgo ni več
samo tradicionalna proizvodnja slik in kipov, saj so se umetniki vse bolj
upirali muzejskim institucijam in arbitrarnosti etabliranih umetnostnih
ekspertov. V tem uporu so povsem uspeli in zadevne institucije so posta-
le zavezniške ustanove – vsaj do nadaljnjega. Umetniške intervencije, še
zlasti tako imenovane instalacije, so razmajale galerijske prostore in usta-
ljene koncepte o umetnosti – praviloma s popolnim sodelovanjem gale-
rijskih direktorjev, kuratorjev, kritikov in teoretikov, pravzaprav že kar
z njihovim soustvarjanjem artističnih dogajanj. Galerije so se torej tren-
dom odlično prilagodile in so postale žarišča novih idej sodobnih vizu-
alnih produkcij. S tem pa so se še vsaj občasno odtegnile diktatu kapita-
lističnega trga umetnosti.
V Benetkah se je tudi že pred Birnbaumom proces predelave gale-
rijskega prostora nadaljeval v prostorih zunaj galerij. Bienalna umetnost
se je naselila najprej v nekdanji orožarni, zdaj pa se širi po beneških od-
prtih javnih prostorih, po razpadajočih palazzih in po skorajda neobno-
vljivih beneških podrtijah v razvidnem navideznem sporu z drugačnim,
kapitalskim, osvajanjem beneškega prostora. Francoski tajkun Francois
Pinault je po tem, ko se je polastil znamenite palače Grassi, svojim ume-
tniškim investicijam dodal še izvrstno obnovljene prostore nekdanje ca-
rine. Punta della Dogana ali tudi Punta della Salute, rt, ki je točka bi-
furkacije, od katere se nadaljujeta Canale Grande in Canale della Gi-
udecca, je zdaj lokacija za center sodobne umetnosti – v vsakem prime-
ru atraktivne umetnosti, ki jo je, ne nazadnje, mogoče kupiti s presežki
vzeta v kulturnih študijah, feminizmu in drugih kombinacijah sodob-
ne humanistike v obdobju postkolonializma: gre za že skoraj dramatič-
no reševanje instance univerzalizma s prepoznavanjem potencialov par-
tikularnosti, katere funkcija v eri globalizma je neobvladljivo ambiva-
lentna. Gotovo ne bi mogli reči, da je to sporočilo sploh kdaj treba neha-
ti ponavljati. Nadalje je direktorju bienala treba priznati, da ekonomske
krize še ni mogel všteti v svoj koncept razstave pod naslovom Ustvarja-
nje svetov, saj je kriza izbruhnila šele takrat, ko so poglavitne priprave na
postavitev bienala že bile precej pri koncu.
Vseeno pa nam je dejstvo krize usmerjalo pogled na 53. bienale, sililo
nas je k iskanju novih signalov, kodov mišljenja in čutenja, nam sugerira-
lo razbiranje alternativnih načrtov in vizij novih strategij soočanja z ne-
nadoma podrtim svetom. Umetnost je vse to že bila zmožna oblikovati
tudi za ceno tega, da so ji spričo njenih gest in stališč odrekali njen druž-
beni avtonomni status, na kar so umetniki kljubovalno reagirali s »sub-
verzijami« samega pojma umetnosti. Likovna umetnost že dolgo ni več
samo tradicionalna proizvodnja slik in kipov, saj so se umetniki vse bolj
upirali muzejskim institucijam in arbitrarnosti etabliranih umetnostnih
ekspertov. V tem uporu so povsem uspeli in zadevne institucije so posta-
le zavezniške ustanove – vsaj do nadaljnjega. Umetniške intervencije, še
zlasti tako imenovane instalacije, so razmajale galerijske prostore in usta-
ljene koncepte o umetnosti – praviloma s popolnim sodelovanjem gale-
rijskih direktorjev, kuratorjev, kritikov in teoretikov, pravzaprav že kar
z njihovim soustvarjanjem artističnih dogajanj. Galerije so se torej tren-
dom odlično prilagodile in so postale žarišča novih idej sodobnih vizu-
alnih produkcij. S tem pa so se še vsaj občasno odtegnile diktatu kapita-
lističnega trga umetnosti.
V Benetkah se je tudi že pred Birnbaumom proces predelave gale-
rijskega prostora nadaljeval v prostorih zunaj galerij. Bienalna umetnost
se je naselila najprej v nekdanji orožarni, zdaj pa se širi po beneških od-
prtih javnih prostorih, po razpadajočih palazzih in po skorajda neobno-
vljivih beneških podrtijah v razvidnem navideznem sporu z drugačnim,
kapitalskim, osvajanjem beneškega prostora. Francoski tajkun Francois
Pinault je po tem, ko se je polastil znamenite palače Grassi, svojim ume-
tniškim investicijam dodal še izvrstno obnovljene prostore nekdanje ca-
rine. Punta della Dogana ali tudi Punta della Salute, rt, ki je točka bi-
furkacije, od katere se nadaljujeta Canale Grande in Canale della Gi-
udecca, je zdaj lokacija za center sodobne umetnosti – v vsakem prime-
ru atraktivne umetnosti, ki jo je, ne nazadnje, mogoče kupiti s presežki
