Page 11 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 11
Predgovor
ranega branja ostajajo zaprte v ideologijo. To velja tako za tiste umetni-
ške geste, ki se prostovoljno vdajo ideologiji kot za tiste, ki se ji radikal-
no upirajo.
Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem delu se ukvarjamo pred-
vsem s pojasnjevanjem prelomnosti Benjaminovega prispevka in pri tem
skušamo razložiti kaj njegova dognanja pomenijo za umetnost in esteti-
ko, ki se zaradi izgube avre zavihata v deleuzovsko gubo pomena. S tem
se znajdeta v nenehnem vzajemnem učinkovanju v sferi družbeno po-
sredovane percepcije, kar pomeni, da se nenehno gibljeta med ideologi-
jo in politiko. »Depolitizacija« ni več mogoča, je sama ena izmed oblik
politizacije. V drugem delu nas v bolj konkretnih, sem in tja tudi že kar
socioloških okvirih ter v nekaterih mestoma esejističnih izrekah, zani-
ma ambient urbanega in posamezni fenomeni, ki jih lahko razlagamo
s sklicevanjem na »benjaminovsko paradigmo«. Ne trdimo, da je mo-
goče »križati« Benjamina in Bourdieuja, je pa mogoče s pojmi druge-
ga nadaljevati delo prvega kot delo dešifriranja realnosti, ki jo zaznamu-
je pluralizem percepcij in nenehno vračanje dominacije kot hkrati po-
glavitnega veziva družbe in motiva tistega umetniškega delovanja, ki si
ne dovoli podreditve vladajoči ideologiji. V tretjem delu knjige obravna-
vamo dva primera, ki ju v Sloveniji lahko vzamemo kot ilustraciji tega, o
čemer govorimo bolj teoretsko v prvih dveh delih. Najprej obiščemo gle-
dališče Pupilije Ferkeverk, ki je ponazorilo možnost dogodka v časih, ko
je na vseh umetniških področjih, še posebej pa v uprizoritvenih umetno-
stih, eksplodirala tudi generacijsko označena inventivnost. Dogodek je
vzniknil iz okolja, ki je postajalo urbano in nenadoma presenetljivo koz-
mopolitsko. Po logiki modernistične diskontinuirane naracije je gleda-
lišče Pupilije označilo točke nepovratnosti iluzoričnih realnosti bodisi
v registru ruralizma bodisi v političnem defetizmu takratnega socializ-
ma. Na koncu, v zadnjem poglavju knjige, pa nam fenomen skupine La-
ibach omogoči zagledanje rezultatov procesov, v katerih se je porazgubil
naboj dogodka šestdesetih let 20. stoletja. Skupina Laibach je tako učin-
kovito označila družbeno determinirane procese, ki so vodili k tistemu,
kar je Alain Badiou označil za ne-dogodek, namreč žalostno »tranzici-
jo« iz socializma v kapitalizem in v kulturo simulirane demokracije. Je
pa za naše razpravljanje v tej knjigi fenomen Laibach še dodatno zani-
miv, ker je vzniknil iz množične kulture, a je hkrati artistično ambicio-
zen, ker se je spopadel z instancami omejevanja svobode in oznanil ko-
nec svobode v smrtno resni parodiji rituala totalitarne ureditve kot neiz-
ogibne realnosti dominacije.
ranega branja ostajajo zaprte v ideologijo. To velja tako za tiste umetni-
ške geste, ki se prostovoljno vdajo ideologiji kot za tiste, ki se ji radikal-
no upirajo.
Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem delu se ukvarjamo pred-
vsem s pojasnjevanjem prelomnosti Benjaminovega prispevka in pri tem
skušamo razložiti kaj njegova dognanja pomenijo za umetnost in esteti-
ko, ki se zaradi izgube avre zavihata v deleuzovsko gubo pomena. S tem
se znajdeta v nenehnem vzajemnem učinkovanju v sferi družbeno po-
sredovane percepcije, kar pomeni, da se nenehno gibljeta med ideologi-
jo in politiko. »Depolitizacija« ni več mogoča, je sama ena izmed oblik
politizacije. V drugem delu nas v bolj konkretnih, sem in tja tudi že kar
socioloških okvirih ter v nekaterih mestoma esejističnih izrekah, zani-
ma ambient urbanega in posamezni fenomeni, ki jih lahko razlagamo
s sklicevanjem na »benjaminovsko paradigmo«. Ne trdimo, da je mo-
goče »križati« Benjamina in Bourdieuja, je pa mogoče s pojmi druge-
ga nadaljevati delo prvega kot delo dešifriranja realnosti, ki jo zaznamu-
je pluralizem percepcij in nenehno vračanje dominacije kot hkrati po-
glavitnega veziva družbe in motiva tistega umetniškega delovanja, ki si
ne dovoli podreditve vladajoči ideologiji. V tretjem delu knjige obravna-
vamo dva primera, ki ju v Sloveniji lahko vzamemo kot ilustraciji tega, o
čemer govorimo bolj teoretsko v prvih dveh delih. Najprej obiščemo gle-
dališče Pupilije Ferkeverk, ki je ponazorilo možnost dogodka v časih, ko
je na vseh umetniških področjih, še posebej pa v uprizoritvenih umetno-
stih, eksplodirala tudi generacijsko označena inventivnost. Dogodek je
vzniknil iz okolja, ki je postajalo urbano in nenadoma presenetljivo koz-
mopolitsko. Po logiki modernistične diskontinuirane naracije je gleda-
lišče Pupilije označilo točke nepovratnosti iluzoričnih realnosti bodisi
v registru ruralizma bodisi v političnem defetizmu takratnega socializ-
ma. Na koncu, v zadnjem poglavju knjige, pa nam fenomen skupine La-
ibach omogoči zagledanje rezultatov procesov, v katerih se je porazgubil
naboj dogodka šestdesetih let 20. stoletja. Skupina Laibach je tako učin-
kovito označila družbeno determinirane procese, ki so vodili k tistemu,
kar je Alain Badiou označil za ne-dogodek, namreč žalostno »tranzici-
jo« iz socializma v kapitalizem in v kulturo simulirane demokracije. Je
pa za naše razpravljanje v tej knjigi fenomen Laibach še dodatno zani-
miv, ker je vzniknil iz množične kulture, a je hkrati artistično ambicio-
zen, ker se je spopadel z instancami omejevanja svobode in oznanil ko-
nec svobode v smrtno resni parodiji rituala totalitarne ureditve kot neiz-
ogibne realnosti dominacije.
