Page 323 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 323
vah vpliv na samo 0,5 odstotka razlike v rasti BDP, med-
tem ko ima konkurenčnost posamezne industrije vpliv 2,6
odstotka ali petkrat več. Petkratna razlika v pomenu se kaže
tudi v analizi držav v razvoju, tako da velja za vse ravni raz-
vitosti. Brez globalno konkurenčnih panog Slovenija ne bo
dosegla razvojnega preboja.
Druga pomembna ugotovitev je, da so v obdobju 1985–
2005 rast delovnih mest v razvitih državah prinesle izključ-
no storitve. Zato Slovenija nujno potrebuje celovito stori-
tveno strategijo, drugače ne bomo ustvarjali novih delovnih
mest. Visokotehnološki izvoz se sliši zelo lepo in je omenjen
v skoraj vsaki strategiji, vendar tudi v najrazvitejših državah
ta sektor ne predstavlja več kot nekaj odstotkov vseh delov-
nih mest. Če odmislimo, da nimamo osnovnih pogojev za
industrijski tehnološki preboj (previsoka obdavčitev stro-
kovnega dela, velik primanjkljaj inženirjev in raziskovalcev,
premajhna kritična masa koncentriranega znanja, slabo so-
delovanje podjetja, država, inštituti), tehnološki preboj ne
bo ustvaril bistvenega povečanja delovnih mest. Podatki za
razvite države kažejo, da se v industriji kljub povečanju do-
dane vrednosti produktivnost zvišuje še bolj, tako da višja
dodana vrednost še vedno pomeni manj delovnih mest. Ne
glede na vse želje Slovenija ne bo uspešna, dokler ne bo ime-
la globalno konkurenčnih posameznih panog. Zato je ključ-
na dilema, ali naj vlada določi prioritetne panoge ali naj se
usmeri samo na zagotavljanje konkurenčnega poslovnega
okolja. Izkušnje najuspešnejših držav kažejo, da so se veči-
noma njihove elite odločile, katere panoge imajo največjo
možnost globalnega preboja in potem sredstva ciljno usmer-
jale v te panoge, seveda pa nobene panoge ali podjetja niso
zavirale. Slabih panog ni, so le slaba podjetja. Prav tako pa
samo administrativno določanje prioritet, brez realnih kon-
kurenčnih prednosti na globalnem trgu, pomeni predvsem
neučinkovito zapravljanje denarja.
tem ko ima konkurenčnost posamezne industrije vpliv 2,6
odstotka ali petkrat več. Petkratna razlika v pomenu se kaže
tudi v analizi držav v razvoju, tako da velja za vse ravni raz-
vitosti. Brez globalno konkurenčnih panog Slovenija ne bo
dosegla razvojnega preboja.
Druga pomembna ugotovitev je, da so v obdobju 1985–
2005 rast delovnih mest v razvitih državah prinesle izključ-
no storitve. Zato Slovenija nujno potrebuje celovito stori-
tveno strategijo, drugače ne bomo ustvarjali novih delovnih
mest. Visokotehnološki izvoz se sliši zelo lepo in je omenjen
v skoraj vsaki strategiji, vendar tudi v najrazvitejših državah
ta sektor ne predstavlja več kot nekaj odstotkov vseh delov-
nih mest. Če odmislimo, da nimamo osnovnih pogojev za
industrijski tehnološki preboj (previsoka obdavčitev stro-
kovnega dela, velik primanjkljaj inženirjev in raziskovalcev,
premajhna kritična masa koncentriranega znanja, slabo so-
delovanje podjetja, država, inštituti), tehnološki preboj ne
bo ustvaril bistvenega povečanja delovnih mest. Podatki za
razvite države kažejo, da se v industriji kljub povečanju do-
dane vrednosti produktivnost zvišuje še bolj, tako da višja
dodana vrednost še vedno pomeni manj delovnih mest. Ne
glede na vse želje Slovenija ne bo uspešna, dokler ne bo ime-
la globalno konkurenčnih posameznih panog. Zato je ključ-
na dilema, ali naj vlada določi prioritetne panoge ali naj se
usmeri samo na zagotavljanje konkurenčnega poslovnega
okolja. Izkušnje najuspešnejših držav kažejo, da so se veči-
noma njihove elite odločile, katere panoge imajo največjo
možnost globalnega preboja in potem sredstva ciljno usmer-
jale v te panoge, seveda pa nobene panoge ali podjetja niso
zavirale. Slabih panog ni, so le slaba podjetja. Prav tako pa
samo administrativno določanje prioritet, brez realnih kon-
kurenčnih prednosti na globalnem trgu, pomeni predvsem
neučinkovito zapravljanje denarja.
