Page 325 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 325
a pozitivno), vendar pa je realnost taka, da ne zmoremo
konkurenčnosti niti v panogah in na področjih, kjer imamo
jasne naravne prednosti. Logistični sektor smo v zadnjih le-
tih sami uničili (Slovenske železnice, Luka Koper in Inte-
reuropa), les prodajamo v deblih Avstrijcem in nato od njih
kupujemo bistveno dražjega predelanega, v državah nekda-
nje Jugoslavije pa tudi nikoli nismo znali izkoristiti gospo-
darskega potenciala v panogah z visokimi dodanimi vre-
dnostmi (finančna industrija, telekomunikacije, energeti-
ka …).
Skupni temelj vseh dosedanjih strategij je ustvarjanje
višje dodane vrednosti. Tudi sam to tezo zagovarjam že
vsaj desetletje, vendar če pogledamo uresničene konkretne
ukrepe v zadnjih desetih letih, vidimo, da nobenega kon-
kretnega ukrepa za preskok v dodani vrednosti nismo učin-
kovito vpeljali v prakso. Ustanavljali smo grozde, tehnolo-
ške platforme, povečevali subvencije, želimo imeti silicijevo
dolino, vendar nismo nič naredili pri ključnih elementih –
tehničnega kadra in raziskovalcev je še vedno bistveno pre-
malo, na razvitih trgih nimamo lastnih blagovnih znamk in
prodajnih mrež, v državah v razvoju skoraj nismo prisotni,
strokovno delo je izredno obdavčeno in tako globalno ne-
konkurenčno, tujih investicij se še vedno izogibamo in vse
bolj tudi one nas.
Potrebujemo konkretne strategije, s konkretnimi pro-
jekti in končnimi produkti, namesto pisanja spiska želja in
splošnih usmeritev. Nemčija je lani sprejela konkreten, 700
milijonov evrov vreden program za promocijo električne
mobilnosti, ki vključuje industrije zelene tehnologije, zna-
nost o materialih in nanotehnologijo s konkretnim ciljem
– do leta 2012 uvesti proizvodnjo učinkovitih električnih
akumulatorjev za avtomobilsko industrijo. Znanje se v sve-
tu vse bolj koncentrira in kritična masa znanja na enem me-
stu je čedalje pomembnejša. Tri ključne svetovne megaregi-
konkurenčnosti niti v panogah in na področjih, kjer imamo
jasne naravne prednosti. Logistični sektor smo v zadnjih le-
tih sami uničili (Slovenske železnice, Luka Koper in Inte-
reuropa), les prodajamo v deblih Avstrijcem in nato od njih
kupujemo bistveno dražjega predelanega, v državah nekda-
nje Jugoslavije pa tudi nikoli nismo znali izkoristiti gospo-
darskega potenciala v panogah z visokimi dodanimi vre-
dnostmi (finančna industrija, telekomunikacije, energeti-
ka …).
Skupni temelj vseh dosedanjih strategij je ustvarjanje
višje dodane vrednosti. Tudi sam to tezo zagovarjam že
vsaj desetletje, vendar če pogledamo uresničene konkretne
ukrepe v zadnjih desetih letih, vidimo, da nobenega kon-
kretnega ukrepa za preskok v dodani vrednosti nismo učin-
kovito vpeljali v prakso. Ustanavljali smo grozde, tehnolo-
ške platforme, povečevali subvencije, želimo imeti silicijevo
dolino, vendar nismo nič naredili pri ključnih elementih –
tehničnega kadra in raziskovalcev je še vedno bistveno pre-
malo, na razvitih trgih nimamo lastnih blagovnih znamk in
prodajnih mrež, v državah v razvoju skoraj nismo prisotni,
strokovno delo je izredno obdavčeno in tako globalno ne-
konkurenčno, tujih investicij se še vedno izogibamo in vse
bolj tudi one nas.
Potrebujemo konkretne strategije, s konkretnimi pro-
jekti in končnimi produkti, namesto pisanja spiska želja in
splošnih usmeritev. Nemčija je lani sprejela konkreten, 700
milijonov evrov vreden program za promocijo električne
mobilnosti, ki vključuje industrije zelene tehnologije, zna-
nost o materialih in nanotehnologijo s konkretnim ciljem
– do leta 2012 uvesti proizvodnjo učinkovitih električnih
akumulatorjev za avtomobilsko industrijo. Znanje se v sve-
tu vse bolj koncentrira in kritična masa znanja na enem me-
stu je čedalje pomembnejša. Tri ključne svetovne megaregi-
