Page 326 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 326
skupaj ustvarijo že prek 40 odstotkov svetovnih global-
nih patentov. Kako naj s tem tekmujejo slovenski znanstve-
niki, kjer jih po podatkih Javne agencije za raziskovalno de-
javnost RS (ARRS) pri posameznem projektu v povprečju
dela manj kot polovica polno zaposlenega raziskovalca?
Ali so slovenske elite dovolj sposobne
za razvojni preboj?
Zdi se, da je v Sloveniji vse manj denarja, enotnosti, spo-
sobnosti in motivacije za razvojni preboj, zato pa o preboju
vse raje diskutiramo in gradimo gradove v oblakih. Vlada
čedalje več subvencionira, podjetja bi rada davčne olajšave,
javna naročila in subvencije, sindikati in javni sektor z gro-
žnjami izsiljujejo dvig plač in blokirajo spremembe, znan-
stveniki so prisesani na državni proračun, državljani se vse
bolj zatekajo k sivi ekonomiji, spopadi med lobiji so vse huj-
ši, kajti pogača za deljenje je vse manjša. Slovenija čedalje
bolj spominja na potapljajočo se ladjo, s katere pametni be-
žijo, tisti pri koritu grabijo, kar je na ladji še ostalo vredne-
ga, naivni ali tisti brez izbire pa upajo v čudežno rešitev. Iz
finančne krize smo zašli v gospodarsko in socialno, jasno pa
je, da je tudi slovenska »elita« v resni krizi, brez medseboj-
nega sodelovanja in vizije. Zahtevnih in kratkoročno bole-
čih reform ne bo možno izpeljati brez zaupanja v slovenske
elite in namesto izvajanja nujno potrebnih reform bo neza-
upanje pripeljalo do blokade reform, referendumov in gene-
ralnih stavk. Ob sedanji stopnji nezaupanja je težko priča-
kovati večinsko podporo nujnim, a neprijetnim ukrepom.
Kam pripelje nezaupanje v elite, kaže primer Grčije, kjer dr-
žavljani blokirajo vse reforme, čeprav je vsem jasno, da so
nujno potrebne. Ljudje nikoli ne bodo videli smisla v odre-
kanju, če imajo občutek, da si elite polnijo žepe in skrbijo
predvsem za svoje stolčke.
Žarek upanja je v tem, da se morda le organizira civil-
na družba, ki je enotna lahko zelo močna, kar se je pokazalo
nih patentov. Kako naj s tem tekmujejo slovenski znanstve-
niki, kjer jih po podatkih Javne agencije za raziskovalno de-
javnost RS (ARRS) pri posameznem projektu v povprečju
dela manj kot polovica polno zaposlenega raziskovalca?
Ali so slovenske elite dovolj sposobne
za razvojni preboj?
Zdi se, da je v Sloveniji vse manj denarja, enotnosti, spo-
sobnosti in motivacije za razvojni preboj, zato pa o preboju
vse raje diskutiramo in gradimo gradove v oblakih. Vlada
čedalje več subvencionira, podjetja bi rada davčne olajšave,
javna naročila in subvencije, sindikati in javni sektor z gro-
žnjami izsiljujejo dvig plač in blokirajo spremembe, znan-
stveniki so prisesani na državni proračun, državljani se vse
bolj zatekajo k sivi ekonomiji, spopadi med lobiji so vse huj-
ši, kajti pogača za deljenje je vse manjša. Slovenija čedalje
bolj spominja na potapljajočo se ladjo, s katere pametni be-
žijo, tisti pri koritu grabijo, kar je na ladji še ostalo vredne-
ga, naivni ali tisti brez izbire pa upajo v čudežno rešitev. Iz
finančne krize smo zašli v gospodarsko in socialno, jasno pa
je, da je tudi slovenska »elita« v resni krizi, brez medseboj-
nega sodelovanja in vizije. Zahtevnih in kratkoročno bole-
čih reform ne bo možno izpeljati brez zaupanja v slovenske
elite in namesto izvajanja nujno potrebnih reform bo neza-
upanje pripeljalo do blokade reform, referendumov in gene-
ralnih stavk. Ob sedanji stopnji nezaupanja je težko priča-
kovati večinsko podporo nujnim, a neprijetnim ukrepom.
Kam pripelje nezaupanje v elite, kaže primer Grčije, kjer dr-
žavljani blokirajo vse reforme, čeprav je vsem jasno, da so
nujno potrebne. Ljudje nikoli ne bodo videli smisla v odre-
kanju, če imajo občutek, da si elite polnijo žepe in skrbijo
predvsem za svoje stolčke.
Žarek upanja je v tem, da se morda le organizira civil-
na družba, ki je enotna lahko zelo močna, kar se je pokazalo
