Page 314 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 314
ije o drugačni, preobraženi Sloveniji nimajo smisla, če ni
v naši ureditvi možnosti ukrepov, ki bi delovali avtomatič-
no za usmerjanje odločanja in načrtovanja v desettisočih za-
sebnih podjetij, ki delujejo na trgu svobodno in z odgovor-
nostjo za svoj obstoj. Kriza jih je izučila, da se lahko zanaša-
jo samo nase. To mora biti izhodišče.
Stroka lahko samo pasivno spremlja ta razvoj in ga raz-
laga z apriorističnimi merili, da izlušči ekonomske, tehno-
loške, socialne in poslovne trende. Po osamosvojitvi vlada
ni imela nobene možnosti vpliva na te trende. To pisci vi-
zij ignorirajo in puščajo vtis, da je pisanje vizij intelektualni
boj za prestiž, za veljavo pri vladajočih. V tem so si vse vizije
enake, razlike so samo v poudarkih bolj socialne ali bolj ka-
pitalistične Slovenije – ta pa se za to ne meni. Vlada ni zmo-
gla niti zaviranja krize niti preobrata v bolj konkurenčno in
tehnološko podjetništvo. Ni zgradila nobene nove panoge,
zaradi neaktivnosti je najboljše samo uničila.
Tudi sam sem nekoč pisal vizijo razvoja v prihodnosti,
vendar sem ostal v mejah obstoječih uzanc in predpisov,
omejenega kapitala in kadrov. Mamil me je domišljijski svet,
predpostavljanje ciljev, ki jih je možno opisati v superlativih.
Pisanje vizije je zato na spolzkih tleh, odvisno je od časa in
političnega režima. Vizionarji naj pišejo, kar jim govori do-
mišljija, o družbenem razvoju pa bodo – naj jim je všeč ali
ne – odločali podjetniki. Desettisoče teh odločitev bo kot
mozaik sestavilo sliko prihodnje Slovenije. Vlada lahko le
pomaga z denarjem na točkah največjega učinka, zlasti pri
tehnoloških kadrih, ki jih podjetniki pogrešajo, da bi iska-
li invencije in jih spreminjali v inovacije za svoj prodor. Čr-
pali bodo iz sveta idej, česar nihče drug ni zmožen. Da vizije
pričakujejo iz državnih inštitutov, je ostanek trdovratne so-
cialistične miselnosti.
Vizije lete previsoko, kjer ni realnosti. Nihče pa jih ne
oblikuje na spodnji ravni. Moj moto je: če bo tu uspeh, bo
v naši ureditvi možnosti ukrepov, ki bi delovali avtomatič-
no za usmerjanje odločanja in načrtovanja v desettisočih za-
sebnih podjetij, ki delujejo na trgu svobodno in z odgovor-
nostjo za svoj obstoj. Kriza jih je izučila, da se lahko zanaša-
jo samo nase. To mora biti izhodišče.
Stroka lahko samo pasivno spremlja ta razvoj in ga raz-
laga z apriorističnimi merili, da izlušči ekonomske, tehno-
loške, socialne in poslovne trende. Po osamosvojitvi vlada
ni imela nobene možnosti vpliva na te trende. To pisci vi-
zij ignorirajo in puščajo vtis, da je pisanje vizij intelektualni
boj za prestiž, za veljavo pri vladajočih. V tem so si vse vizije
enake, razlike so samo v poudarkih bolj socialne ali bolj ka-
pitalistične Slovenije – ta pa se za to ne meni. Vlada ni zmo-
gla niti zaviranja krize niti preobrata v bolj konkurenčno in
tehnološko podjetništvo. Ni zgradila nobene nove panoge,
zaradi neaktivnosti je najboljše samo uničila.
Tudi sam sem nekoč pisal vizijo razvoja v prihodnosti,
vendar sem ostal v mejah obstoječih uzanc in predpisov,
omejenega kapitala in kadrov. Mamil me je domišljijski svet,
predpostavljanje ciljev, ki jih je možno opisati v superlativih.
Pisanje vizije je zato na spolzkih tleh, odvisno je od časa in
političnega režima. Vizionarji naj pišejo, kar jim govori do-
mišljija, o družbenem razvoju pa bodo – naj jim je všeč ali
ne – odločali podjetniki. Desettisoče teh odločitev bo kot
mozaik sestavilo sliko prihodnje Slovenije. Vlada lahko le
pomaga z denarjem na točkah največjega učinka, zlasti pri
tehnoloških kadrih, ki jih podjetniki pogrešajo, da bi iska-
li invencije in jih spreminjali v inovacije za svoj prodor. Čr-
pali bodo iz sveta idej, česar nihče drug ni zmožen. Da vizije
pričakujejo iz državnih inštitutov, je ostanek trdovratne so-
cialistične miselnosti.
Vizije lete previsoko, kjer ni realnosti. Nihče pa jih ne
oblikuje na spodnji ravni. Moj moto je: če bo tu uspeh, bo
