Page 71 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 71
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
Najbrž kaže potlačenemu (ne)zavednemu in nereflektiranemu ali vsaj
nikoli docela reflektiranemu kolektivnemu spominu na brutalna doži-
vetja za časa turških vpadov, ki so se singularno vgradila v številne kon-
stitutivne entitete slovenske kulture (npr. v književnost) in se tako pre-
nesla skozi stoletja, pripisati tudi vsaj del do nedavna aktualnih zapletov
zastran postavitve islamskega božjega hrama v Ljubljani.85 Pri tem pote-
ze posameznikov, ki ali niso dovolj občutljivi za zgoraj predstavljene po-
dobe in njihove zgodovinske ter (možne) sočasne pomene ter implikatu-
re in/ali ne disponirajo s primerno erudicijo in/ali pa omenjene psiholo-
ške realitete dolgega trajanja namenoma izrabljajo za vsakdanjostno po-
litično afirmacijo, tako na eni kot na drugi strani v disputu priklicujejo
iz nezavednega travmatične vsebine. Te privzemajo nato v diskurzu obi-
čajno elemente ali sovražnega ali militantega govora.
Trubarjevo trajno izkustveno in miselno soočanje s turško nevar-
nostjo razkriva tudi posvetilo k Temu prvemu delu Novega testamenta
(1557), kjer je reformator zapisal:
»Oba naroda slovenskih in hrvatskih dežel se mi namreč srčno smilita in bi
se po pravici zares morala smiliti vsakomur ne samo zaradi tega, ker mora-
ta prebivati in stanovati na turški meji in se nimata nikamor drugam dejati
niti kam bežati, ker je Turek zavzel in venomer čedalje bolj zavzema najbolj-
ši in največji del njihovih dežel in trgov, ker Turki in martolozi skoraj vsak
dan mnogo ljudi pobijejo, podavijo, polové, z ženo in otroki odvedejo, lo-
čene prodajo v večno, bolj ko živinsko sužnost za sramotno in nenaravno
uporabo ...«86
Nekaj podobnega je omenil tudi ob koncu pisma Ivanu Ungnadu
baronu Žovneškemu, ki ga je 19. julija 1562 poslal iz Ljubljane: »Včasih
85 Občasno rabljeni »ljudski« oz. »zdravorazumski« argument proti zidavi muslimanskega svetišča v
Ljubljani naj bi bil, da ljubljanska veduta »ne prenese« elementov islamskega arhitekturnega obliko-
vanja, kajti definirana da je s srednjeevropsko arhitekturno dediščino, h kateri pa je v preteklih sto-
letjih odločilno prispevala ravno rimska cerkev s svojimi sakralnimi stavbami. Toda ta »argument«
naleti na stvarno zagato. Slovenski prostor namreč že ima organsko umeščen primer sekularne ar-
hitekture v neoislamskem slogu. Gre za Vilo Rafut (Laščakova vila, Vila Moresca), ki jo je dal v le-
tih 1909–1914 na pobočju Kostanjevice med Rožno Dolino in Novo Gorico postaviti svetovljanski
arhitekt s slovenskimi koreninami Anton Laščak Beg (1856–1946). Ta je bil eden izmed začetni-
kov neoislamskega arhitekturnega sloga, gradil pa je predvsem v Rimu, Perugii, Aleksandriji, Kairu
in Carigradu. Tino Mamić v časopisu Slovenskega rodoslovnega društva Drevesa (2,4/2004, članek
Rodoslovje in grafologija – Anton Laščak Beg) navaja, da je arhitekt v Aleksandriji v letih 1882–
1886 gradil postavil galerijo Mensasce, vilo Mazloum paše, vilo Laurens, palačo Aghion, glavno že-
lezniško postajo, v Kairu pa v letih 1897–1939 palačo Suarez, palačo velikega vezirja, kraljevski klub
Lous, sedež narodne banke Misr; v Trstu stavbo Assicurazioni Generali, kraljevo rezidenco Abu-
din in cerkev sv. Petra; v Gorici je na Trgu sv. Roka 1908. oblikoval obelisk s fontano. Bil je dinamič-
na osebnost in se je rad gibal v najvišjih družbenih krogih, egiptovski podkralj Abas II. pa mu je leta
1907 podelil premiški naziv beg in ga imenoval za glavnega dvornega arhitekta.
86 Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 72.
Najbrž kaže potlačenemu (ne)zavednemu in nereflektiranemu ali vsaj
nikoli docela reflektiranemu kolektivnemu spominu na brutalna doži-
vetja za časa turških vpadov, ki so se singularno vgradila v številne kon-
stitutivne entitete slovenske kulture (npr. v književnost) in se tako pre-
nesla skozi stoletja, pripisati tudi vsaj del do nedavna aktualnih zapletov
zastran postavitve islamskega božjega hrama v Ljubljani.85 Pri tem pote-
ze posameznikov, ki ali niso dovolj občutljivi za zgoraj predstavljene po-
dobe in njihove zgodovinske ter (možne) sočasne pomene ter implikatu-
re in/ali ne disponirajo s primerno erudicijo in/ali pa omenjene psiholo-
ške realitete dolgega trajanja namenoma izrabljajo za vsakdanjostno po-
litično afirmacijo, tako na eni kot na drugi strani v disputu priklicujejo
iz nezavednega travmatične vsebine. Te privzemajo nato v diskurzu obi-
čajno elemente ali sovražnega ali militantega govora.
Trubarjevo trajno izkustveno in miselno soočanje s turško nevar-
nostjo razkriva tudi posvetilo k Temu prvemu delu Novega testamenta
(1557), kjer je reformator zapisal:
»Oba naroda slovenskih in hrvatskih dežel se mi namreč srčno smilita in bi
se po pravici zares morala smiliti vsakomur ne samo zaradi tega, ker mora-
ta prebivati in stanovati na turški meji in se nimata nikamor drugam dejati
niti kam bežati, ker je Turek zavzel in venomer čedalje bolj zavzema najbolj-
ši in največji del njihovih dežel in trgov, ker Turki in martolozi skoraj vsak
dan mnogo ljudi pobijejo, podavijo, polové, z ženo in otroki odvedejo, lo-
čene prodajo v večno, bolj ko živinsko sužnost za sramotno in nenaravno
uporabo ...«86
Nekaj podobnega je omenil tudi ob koncu pisma Ivanu Ungnadu
baronu Žovneškemu, ki ga je 19. julija 1562 poslal iz Ljubljane: »Včasih
85 Občasno rabljeni »ljudski« oz. »zdravorazumski« argument proti zidavi muslimanskega svetišča v
Ljubljani naj bi bil, da ljubljanska veduta »ne prenese« elementov islamskega arhitekturnega obliko-
vanja, kajti definirana da je s srednjeevropsko arhitekturno dediščino, h kateri pa je v preteklih sto-
letjih odločilno prispevala ravno rimska cerkev s svojimi sakralnimi stavbami. Toda ta »argument«
naleti na stvarno zagato. Slovenski prostor namreč že ima organsko umeščen primer sekularne ar-
hitekture v neoislamskem slogu. Gre za Vilo Rafut (Laščakova vila, Vila Moresca), ki jo je dal v le-
tih 1909–1914 na pobočju Kostanjevice med Rožno Dolino in Novo Gorico postaviti svetovljanski
arhitekt s slovenskimi koreninami Anton Laščak Beg (1856–1946). Ta je bil eden izmed začetni-
kov neoislamskega arhitekturnega sloga, gradil pa je predvsem v Rimu, Perugii, Aleksandriji, Kairu
in Carigradu. Tino Mamić v časopisu Slovenskega rodoslovnega društva Drevesa (2,4/2004, članek
Rodoslovje in grafologija – Anton Laščak Beg) navaja, da je arhitekt v Aleksandriji v letih 1882–
1886 gradil postavil galerijo Mensasce, vilo Mazloum paše, vilo Laurens, palačo Aghion, glavno že-
lezniško postajo, v Kairu pa v letih 1897–1939 palačo Suarez, palačo velikega vezirja, kraljevski klub
Lous, sedež narodne banke Misr; v Trstu stavbo Assicurazioni Generali, kraljevo rezidenco Abu-
din in cerkev sv. Petra; v Gorici je na Trgu sv. Roka 1908. oblikoval obelisk s fontano. Bil je dinamič-
na osebnost in se je rad gibal v najvišjih družbenih krogih, egiptovski podkralj Abas II. pa mu je leta
1907 podelil premiški naziv beg in ga imenoval za glavnega dvornega arhitekta.
86 Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 72.
