Page 68 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 68
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
nalužil, de bi bil ene štiri voli kupel inu tim bozim sosedom dal, de bi ž nimi
bili orali, suie otroke živili.«76
Argumentacijska struktura meri kajpak na protestantsko odvrnitev
vernika od reprezentacije božjega v obliki kipov in podob – zgornja pri-
poved je umeščena v poglavje Od pildov, malane –, turška nevarnost pa
igra v katekizemskem besedilu pomembno katehetično/vzgojno vlogo,
kajti Trubarjev ne posebej skrbno prikriti argument je, da Vsevišnji po-
dob zglednih izpovedovalcev krščanske vere, svetnikov, že ne bi pustil
pod turške sablje, če bi seveda s takšnim upodabljanjem soglašal, vendar
daje biografski element jasno vedeti, da se je Trubar s turško nevarno-
stjo srečeval od mladosti, in sicer ali neposredno (ob obleganju Dunaja)
ali pa je o njej poizvedel. Zgodovinopisno gledano je namreč Trubarjev
zapis posredna zgodovinska reminiscenca na dva turška vpada na Kranj-
sko, ki sta prizadela tudi reformatorjevo rodno vas:
Prvi dogodek se je zgodil 2. in 3. junija 1471. Tedaj je Izak paša s
15.000 konjeniki po nočni ježi preko Vinice privršal pod Raščico, koder
se je turška vojska utaborila. Od tam je poslal plenilske čete (Sachleute)
nad Turjak, Ig in Preserje, z glavno silo pa odrinil proti Ljubljani, kamor
je prispel še istega večera. Čeprav se na Raščici ni prav dolgo mudil, pa ji
tudi ni pogledal skozi prste: vas je je požgal in s hišami najbrž tudi cer-
kev. Za poškodovano svetišče se je nato trudil Jernej Trubar, oče naše-
ga reformatorja, ki je bil pri cerkvi sv. Jerneja na Raščici tedaj cerkovnik
(Kirchenmeister). Božji hram je polagoma popravil, poškodovane podo-
be pa spravil v red tako, da je angažiral hrvaškega freskanta. Toda leta
1528, ko je bil Primož Trubar na Dunaju, so Turki ponovno obiskali nje-
gov rojstni kraj in cerkev znova požagali.77
Slednje ni bilo nič nenavadnega, kajti v 15. in 16. stoletju so bile slo-
venske dežele za osmanske vojake »prebivališče vojne«,78 antroponim
Turki pa so v imaginariju Srednje Evrope že v 15. stoletju začeli nado-
meščati apelativi oz. občepomenske sintagme dedni sovražniki (krščan-
ske vere), grozoviti tirani, krvoločni psi, stekli psi, ptiči smrti, malharji, po-
žigalci itd.79 Udomačila se je namreč predstava, da Turki – in tako tudi
muslimani, kajti islam je v Notranjo Avstrijo tedaj pač prihajal na ko-
76 Zbrana dela Primoža Trubarja II, ur. Fanika Krajnc – Vrečko, Ljubljana 2003, 226.
77 Leopold Podlogar, Zgodovinske drobtine iz velikolaškega okraja, Izvestja Muzejskega društva za
Kranjsko XVIII (1908), 45.
78 Paolo Santonino, ki je po slovenskih krajih popotoval v predzadnjem desetletju 15. stoletja, omenja
v svojih popotnih dnevnikih številne primere turškega vojaškega delovanja po Koroškem in Štajer-
skem, npr. v samostanu Studenice. Paolo Santonino, Popotni dnevniki (1485–1487), Celovec, Dunaj,
Ljubljana 1991, 68.
79 Renner und Brenner, Sackman, Sachleute; I. Voje, n. d., 20; V. Simoniti, n. d., 40, 94.
nalužil, de bi bil ene štiri voli kupel inu tim bozim sosedom dal, de bi ž nimi
bili orali, suie otroke živili.«76
Argumentacijska struktura meri kajpak na protestantsko odvrnitev
vernika od reprezentacije božjega v obliki kipov in podob – zgornja pri-
poved je umeščena v poglavje Od pildov, malane –, turška nevarnost pa
igra v katekizemskem besedilu pomembno katehetično/vzgojno vlogo,
kajti Trubarjev ne posebej skrbno prikriti argument je, da Vsevišnji po-
dob zglednih izpovedovalcev krščanske vere, svetnikov, že ne bi pustil
pod turške sablje, če bi seveda s takšnim upodabljanjem soglašal, vendar
daje biografski element jasno vedeti, da se je Trubar s turško nevarno-
stjo srečeval od mladosti, in sicer ali neposredno (ob obleganju Dunaja)
ali pa je o njej poizvedel. Zgodovinopisno gledano je namreč Trubarjev
zapis posredna zgodovinska reminiscenca na dva turška vpada na Kranj-
sko, ki sta prizadela tudi reformatorjevo rodno vas:
Prvi dogodek se je zgodil 2. in 3. junija 1471. Tedaj je Izak paša s
15.000 konjeniki po nočni ježi preko Vinice privršal pod Raščico, koder
se je turška vojska utaborila. Od tam je poslal plenilske čete (Sachleute)
nad Turjak, Ig in Preserje, z glavno silo pa odrinil proti Ljubljani, kamor
je prispel še istega večera. Čeprav se na Raščici ni prav dolgo mudil, pa ji
tudi ni pogledal skozi prste: vas je je požgal in s hišami najbrž tudi cer-
kev. Za poškodovano svetišče se je nato trudil Jernej Trubar, oče naše-
ga reformatorja, ki je bil pri cerkvi sv. Jerneja na Raščici tedaj cerkovnik
(Kirchenmeister). Božji hram je polagoma popravil, poškodovane podo-
be pa spravil v red tako, da je angažiral hrvaškega freskanta. Toda leta
1528, ko je bil Primož Trubar na Dunaju, so Turki ponovno obiskali nje-
gov rojstni kraj in cerkev znova požagali.77
Slednje ni bilo nič nenavadnega, kajti v 15. in 16. stoletju so bile slo-
venske dežele za osmanske vojake »prebivališče vojne«,78 antroponim
Turki pa so v imaginariju Srednje Evrope že v 15. stoletju začeli nado-
meščati apelativi oz. občepomenske sintagme dedni sovražniki (krščan-
ske vere), grozoviti tirani, krvoločni psi, stekli psi, ptiči smrti, malharji, po-
žigalci itd.79 Udomačila se je namreč predstava, da Turki – in tako tudi
muslimani, kajti islam je v Notranjo Avstrijo tedaj pač prihajal na ko-
76 Zbrana dela Primoža Trubarja II, ur. Fanika Krajnc – Vrečko, Ljubljana 2003, 226.
77 Leopold Podlogar, Zgodovinske drobtine iz velikolaškega okraja, Izvestja Muzejskega društva za
Kranjsko XVIII (1908), 45.
78 Paolo Santonino, ki je po slovenskih krajih popotoval v predzadnjem desetletju 15. stoletja, omenja
v svojih popotnih dnevnikih številne primere turškega vojaškega delovanja po Koroškem in Štajer-
skem, npr. v samostanu Studenice. Paolo Santonino, Popotni dnevniki (1485–1487), Celovec, Dunaj,
Ljubljana 1991, 68.
79 Renner und Brenner, Sackman, Sachleute; I. Voje, n. d., 20; V. Simoniti, n. d., 40, 94.
