Page 70 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 70
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
ni idearij in imaginarij zastran Turkov, turškega ter islama najcelovitejši
tovrstni izraz slovenskega slovstva 16. stoletja in tako tudi najzgodnejša
artikulacija tovrstnih mentalnih podob ter zgodovinskega spomina dol-
gega trajanja.
Islamski Turek – nevernik – za kristjana v deželah med Adriati-
kom in Alpami vso 16. stoletje, pa naj je šlo za izobraženega posamični-
ka ali preprostega slehernika, tudi ni bil nič drugega kot brezvestni mo-
rilec, okrutni oskrunjevalec in uničevalec vsega krščanskega – od imovine
do ljudi, od dečka do starčka:
»Vidim, kako v turških rokah trpijo gnusne zločine nedolžni dečki in na ti-
soče ujetih devic. Otroke trgajo iz naročij in od prsi mater ter z njihovimi
nežnimi telesi točejo po trdi zemlji. Sekajo jih na kose in še drhteče meče-
jo psom. O, uboge matere, ki so rodile otroke za zveri ... Rušijo svete hrame
Neomadeževane Device in kjer koli je Kristusova podoba, tam je prostor za
pse, tam je hlev za konje.«82
Ta imagološki popis razkriva percepcijo in podobo Osmanov v
Srednji Evropi, oboje pa je (bil) predmet zgodovinskega spomina »dol-
gega trajanja«. In tako se je negativna podoba Turkov – muslimanov na
podlagi povsem konkretne, toda tudi izredno krute izkušnje ljudi pod
Alpami s turškimi vpadi 15. in 16. stoletja v slovenski kulturi prenaša-
la iz roda v rod. Kar je zaznamovalo eno generacijo, je preko kolektiv-
nega spomina v obliki predvsem ustnega in nekaj manj pisnega izročila
trajno definiralo tudi prihodnje, v slovenskem slovstvu se negativitetne
mentalne slike Turkov, turškega obdržijo žive krepko v drugo polovico
19. stoletja. V obliki (z negativnim sinonimnega) poimenovanja psoglav-
ci in karakterizacije jih je namreč najti celo v eni najbolj spretno sfabu-
liranih mohorjanskih povesti iz »časa meščanov in revolucij« – v Mik-
lovi Zali Jakoba Sketa,83 v epskem pesništvu slovenskega realizma celo v
baladah miselno sicer izrazito nekonvencionalnega Antona Aškerca,84 v
slovenskem zgodovinskem romanu pa še tik pred I. svetovno vojno, ko
Rado Murnik 1911–1913 v Ljubljanskem zvonu objavi roman Hči grofa
Blagaja, ki je postal širši javnosti znan šele v predelavi po pisateljevi smr-
ti, in sicer kot Lepi janičar (1954).
82 V. Simoniti, n. d., 94.
83 Miklovo Zalo je izdala Družba sv. Mohorja, in sicer leta 1884 kot 38. zvezek zbirke Slovenske večernice.
Glej tudi poglavje Ustno izročilo o Turkih, v: I. Voje, n. d., 165–189.
84 Npr. motivika turške vohunske službe v baladi Brodnik, ki jo je Aškerc pod psevdonimom Gorázd
objavil naprej v Ljubljanskem zvonu (1883) ter nato še v prvi (1890) in drugi (1903) izdaji Balad in ro-
manc. Zbrana dela Antona Aškerca I, ur. Marja Boršnik, Ljubljana 1946, 341.
ni idearij in imaginarij zastran Turkov, turškega ter islama najcelovitejši
tovrstni izraz slovenskega slovstva 16. stoletja in tako tudi najzgodnejša
artikulacija tovrstnih mentalnih podob ter zgodovinskega spomina dol-
gega trajanja.
Islamski Turek – nevernik – za kristjana v deželah med Adriati-
kom in Alpami vso 16. stoletje, pa naj je šlo za izobraženega posamični-
ka ali preprostega slehernika, tudi ni bil nič drugega kot brezvestni mo-
rilec, okrutni oskrunjevalec in uničevalec vsega krščanskega – od imovine
do ljudi, od dečka do starčka:
»Vidim, kako v turških rokah trpijo gnusne zločine nedolžni dečki in na ti-
soče ujetih devic. Otroke trgajo iz naročij in od prsi mater ter z njihovimi
nežnimi telesi točejo po trdi zemlji. Sekajo jih na kose in še drhteče meče-
jo psom. O, uboge matere, ki so rodile otroke za zveri ... Rušijo svete hrame
Neomadeževane Device in kjer koli je Kristusova podoba, tam je prostor za
pse, tam je hlev za konje.«82
Ta imagološki popis razkriva percepcijo in podobo Osmanov v
Srednji Evropi, oboje pa je (bil) predmet zgodovinskega spomina »dol-
gega trajanja«. In tako se je negativna podoba Turkov – muslimanov na
podlagi povsem konkretne, toda tudi izredno krute izkušnje ljudi pod
Alpami s turškimi vpadi 15. in 16. stoletja v slovenski kulturi prenaša-
la iz roda v rod. Kar je zaznamovalo eno generacijo, je preko kolektiv-
nega spomina v obliki predvsem ustnega in nekaj manj pisnega izročila
trajno definiralo tudi prihodnje, v slovenskem slovstvu se negativitetne
mentalne slike Turkov, turškega obdržijo žive krepko v drugo polovico
19. stoletja. V obliki (z negativnim sinonimnega) poimenovanja psoglav-
ci in karakterizacije jih je namreč najti celo v eni najbolj spretno sfabu-
liranih mohorjanskih povesti iz »časa meščanov in revolucij« – v Mik-
lovi Zali Jakoba Sketa,83 v epskem pesništvu slovenskega realizma celo v
baladah miselno sicer izrazito nekonvencionalnega Antona Aškerca,84 v
slovenskem zgodovinskem romanu pa še tik pred I. svetovno vojno, ko
Rado Murnik 1911–1913 v Ljubljanskem zvonu objavi roman Hči grofa
Blagaja, ki je postal širši javnosti znan šele v predelavi po pisateljevi smr-
ti, in sicer kot Lepi janičar (1954).
82 V. Simoniti, n. d., 94.
83 Miklovo Zalo je izdala Družba sv. Mohorja, in sicer leta 1884 kot 38. zvezek zbirke Slovenske večernice.
Glej tudi poglavje Ustno izročilo o Turkih, v: I. Voje, n. d., 165–189.
84 Npr. motivika turške vohunske službe v baladi Brodnik, ki jo je Aškerc pod psevdonimom Gorázd
objavil naprej v Ljubljanskem zvonu (1883) ter nato še v prvi (1890) in drugi (1903) izdaji Balad in ro-
manc. Zbrana dela Antona Aškerca I, ur. Marja Boršnik, Ljubljana 1946, 341.
