Page 69 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 69
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
nici osmanskega kopja! – niso nič drugega kot krut narod, izraz turško
pa sopomenka za sovražno, napadalno, okrutno, skratka zlo.80 Podoba
Turkov/muslimanov kot potencialne nevarnosti in velikega bremena je
bila med slovensko govorečim prebivalstvom na Kranjskem v 16. stolet-
ju očitno tako splošna, da jo je lahko Trubar evociral celo v komparaci-
ji v uvodu svojega monumentalnega teološkega traktata Tiga Noviga tes-
tamenta ena dolga preguvor (1557). Kranjski duhoven je moral poleg ne-
enoznačnih in nikakor ne preprostih vprašanj bibličnega prevajanja raz-
rešiti predvsem zadrego, kako osnovne resnice »prave, stare vere krščan-
ske« pojasniti svojim kranjskim rojakom. Le-ti namreč umetelne teo-
loške govorice niso bili prav nič vajeni. Poleg tega se je moral učinkovi-
to spoprijeti s hermenevtičnim problemom, kako slovensko govorečemu
sleherniku predstaviti zagonetni pomen grškega samostalnika euangéli-
on, tj. dobra novica. Da bi bilo njegovim bralcem res jasno, kako pomen-
ljivo resnico jim želi sporočiti, je zapisal:
»Ta besseda evangelium ie ena gerška besseda; ta se more v to slovensčino
tolmačiti: enu dobru selstvu oli en dober glas oli eni dobri, vesseli marini,
od katerih ty ludie bodo vesseli, od nih z vesseliem govore, radi poslušaio
inu drugim pravio. Koker de bi zdai en le-tak dober, risničin glas inu marin
k nom prisšal: Ty Turki so od našiga gospudi krala inu od nega synov iz vseh slo-
venskih, crovaških inu vogerskih dežel, iz Bosne inu iz Constantinopola cilu pregna-
ni. Zatu mi inu vsi naši otroci se ne bomo vže več bali Turkov, bomo žiher inu myr
imeli pred vsemi našimi souvražniki /poudaril J. V./, ne bomo več štyvr daia-
li, ne težkih tlak delali inu bodo naprei vže vselei rodovita leita. Oli kadar se
enimu lačnimu oli žeinimu pravi, on bode imel eno dobro večerio, ieisti inu
pyti zadosti. Oli enimu, kir v ieči za život sidi, on bode na iutrišni da[n]prez
vse martre inu straifinge prust izpusčen. Oli enimu bolniku, kir velik betež
ima inu na smerti leži, on bode čez dva dni spet cilu zdrav etc. Takim do-
brim, vesselim inu troštlivim marinam vsem bi mi mogli tudi reči inu dati
ime evangelium.«81
Zaradi trajnega in vse prej kot blagega soočanja z vojaško nevarnost-
jo islamskega polmeseca, na kar je aludiral, je mogel tako Trubar vese-
lo oznanilo evangelija zastran Kranjcev, Korošcev in Štajercev primer-
jati kar s potencialno novico o zmagi nad Turki. Ti so bili namreč v 16.
stoletju za ljudi med Alpami in Adriatikom tako pričujoča grožnja, kot
je npr. za človeka 21. stoletja z rabo avtomobila povezana nevarnost pro-
metnih nesreč. Tako ne preseneča, da je v Trubarjevem opusu ohranje-
80 V nemških deželah so ljudje še nekaj stoletij po koncu neposredne turške nevarnosti svoje pse klica-
li z izrazom turek. I. Almond, n. d., 139.
81 Primož Trubar, Ena dolga predguvor k Novemu testamentu, Ljubljana 1986, 15 (g 3).
nici osmanskega kopja! – niso nič drugega kot krut narod, izraz turško
pa sopomenka za sovražno, napadalno, okrutno, skratka zlo.80 Podoba
Turkov/muslimanov kot potencialne nevarnosti in velikega bremena je
bila med slovensko govorečim prebivalstvom na Kranjskem v 16. stolet-
ju očitno tako splošna, da jo je lahko Trubar evociral celo v komparaci-
ji v uvodu svojega monumentalnega teološkega traktata Tiga Noviga tes-
tamenta ena dolga preguvor (1557). Kranjski duhoven je moral poleg ne-
enoznačnih in nikakor ne preprostih vprašanj bibličnega prevajanja raz-
rešiti predvsem zadrego, kako osnovne resnice »prave, stare vere krščan-
ske« pojasniti svojim kranjskim rojakom. Le-ti namreč umetelne teo-
loške govorice niso bili prav nič vajeni. Poleg tega se je moral učinkovi-
to spoprijeti s hermenevtičnim problemom, kako slovensko govorečemu
sleherniku predstaviti zagonetni pomen grškega samostalnika euangéli-
on, tj. dobra novica. Da bi bilo njegovim bralcem res jasno, kako pomen-
ljivo resnico jim želi sporočiti, je zapisal:
»Ta besseda evangelium ie ena gerška besseda; ta se more v to slovensčino
tolmačiti: enu dobru selstvu oli en dober glas oli eni dobri, vesseli marini,
od katerih ty ludie bodo vesseli, od nih z vesseliem govore, radi poslušaio
inu drugim pravio. Koker de bi zdai en le-tak dober, risničin glas inu marin
k nom prisšal: Ty Turki so od našiga gospudi krala inu od nega synov iz vseh slo-
venskih, crovaških inu vogerskih dežel, iz Bosne inu iz Constantinopola cilu pregna-
ni. Zatu mi inu vsi naši otroci se ne bomo vže več bali Turkov, bomo žiher inu myr
imeli pred vsemi našimi souvražniki /poudaril J. V./, ne bomo več štyvr daia-
li, ne težkih tlak delali inu bodo naprei vže vselei rodovita leita. Oli kadar se
enimu lačnimu oli žeinimu pravi, on bode imel eno dobro večerio, ieisti inu
pyti zadosti. Oli enimu, kir v ieči za život sidi, on bode na iutrišni da[n]prez
vse martre inu straifinge prust izpusčen. Oli enimu bolniku, kir velik betež
ima inu na smerti leži, on bode čez dva dni spet cilu zdrav etc. Takim do-
brim, vesselim inu troštlivim marinam vsem bi mi mogli tudi reči inu dati
ime evangelium.«81
Zaradi trajnega in vse prej kot blagega soočanja z vojaško nevarnost-
jo islamskega polmeseca, na kar je aludiral, je mogel tako Trubar vese-
lo oznanilo evangelija zastran Kranjcev, Korošcev in Štajercev primer-
jati kar s potencialno novico o zmagi nad Turki. Ti so bili namreč v 16.
stoletju za ljudi med Alpami in Adriatikom tako pričujoča grožnja, kot
je npr. za človeka 21. stoletja z rabo avtomobila povezana nevarnost pro-
metnih nesreč. Tako ne preseneča, da je v Trubarjevem opusu ohranje-
80 V nemških deželah so ljudje še nekaj stoletij po koncu neposredne turške nevarnosti svoje pse klica-
li z izrazom turek. I. Almond, n. d., 139.
81 Primož Trubar, Ena dolga predguvor k Novemu testamentu, Ljubljana 1986, 15 (g 3).
