Page 53 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 53
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
klopeh in tleh. Najuglednejši Turki, njegovi dostojanstveniki in čauši so
zaklicali v turškem jeziku: “Dobrodošli, plemeniti in močni gospodje.”
Tedaj sta dva Turka prinesla dva lepa stola in paša je povabil gospoda,
da sedeta. Sprejel ju je z najvišjimi častmi in se z njima zelo prijateljsko
pogovarjal.«53
In tedaj sta morala diplomata Lambreg in Jurišič položiti Ferdinan-
dove pogajalske karte na mizo. Po navodilu, ki sta ga prejela od svojega
gospoda, sta imela mandat sultanu Sulejmanu ponuditi 100.000 ceki-
nov letnega davka, veliki vezir Ibrahim naj bi vsako leto prejel desetino
te vsote, posamezni paše, ki bi bili pri operaciji voljni ustrežljivo sodelo-
vati, pa vsak po 2000 zlatnikov enkratne »nagrade«. Toda šlo je za skle-
nitev desetletnega miru med kraljem Ferdinandom ter osmanskim vla-
darjem, pogajalsko izhodišče habsburških diplomatov pa je bila celo vr-
nitev Ogrske njihovemu gospodu. Te besede je na Ibrahima pašo naslo-
vil Jožef Lamberg, in sicer v nemščini, kot mu je bilo ukazano. Kuripe-
čič je prevedel v latinščino, tedaj pa je zavladala komunikacijska zmeda:
vezirjev tolmač ni znal ne nemško ne latinsko in konverzacija je zastala,
dokler ni Nikolaj Jurišič spregovoril v hrvaščini.54 Pogajanja so se tako
končno mogla začeti, toda veliki vezir je dal Lambergu in Jurišiču kar
takoj vedeti, da se o Ogrski ne bodo nič pogovarjali, ker da njun »mali
gospodek« Ferdinand nima do nje prav nobene pravice (več), kajti Su-
lejman si je pretežni del dežel svetoštefanske krone osvojil z oboroženo
silo, in to kar dvakrat.
Ta trenutek je bil v pogovorih pri Ibrahimu paši bržda prelomnica,
saj se je podobna pogajalska situacija, v kateri sta se le dve leti prej, 1528.,
znašla Hrvat Ivan Hobordanec in Sigismund Višnjegorski, za Ferdinan-
dova odposlanca končala precej klavrno. Uvodni pogovor je tudi takrat
potekal med habsburškima diplomatoma in Ibrahimom pašo, le da je te-
daj prisostvoval tudi sultan, ki je skrit za zamreženim oknom poslušal,
kaj imata Ferdinandova moža sporočiti njegovemu velikemu vezirju. Po-
slanca sta tedaj že v uvodnih obligatnih vljudnostih storila napako, kaj-
ti dejala sta, da ta bila pri Ostrogonu ob Donavi na Ogrskem, na to pa se
je Ibrahim paša ostro odzval z besedami: »Ostrogon ni niti ogrski niti
nemški. Odkar je Ludvik II. padel v boju proti mogočnemu turškemu
cesarju, ne poznajo v Carigradu nobenega madžarskega kralja. Kaj ne ve-
sta, da je zemlja, ki je nanjo enkrat udarilo kopito sultanovega konja, sul-
53 B. Kuripečič, n. d., 44.
54 Lamberga je nato velikemu vezirju in kasneje sultanu, čigar tolmač je »zelo slabo znal latinsko«, tol-
mačil Kuripečič, ki je s prebivalstvom med potovanjem govoril v slovanskem jeziku. Đ. Pejanović, n.
d., 4.
klopeh in tleh. Najuglednejši Turki, njegovi dostojanstveniki in čauši so
zaklicali v turškem jeziku: “Dobrodošli, plemeniti in močni gospodje.”
Tedaj sta dva Turka prinesla dva lepa stola in paša je povabil gospoda,
da sedeta. Sprejel ju je z najvišjimi častmi in se z njima zelo prijateljsko
pogovarjal.«53
In tedaj sta morala diplomata Lambreg in Jurišič položiti Ferdinan-
dove pogajalske karte na mizo. Po navodilu, ki sta ga prejela od svojega
gospoda, sta imela mandat sultanu Sulejmanu ponuditi 100.000 ceki-
nov letnega davka, veliki vezir Ibrahim naj bi vsako leto prejel desetino
te vsote, posamezni paše, ki bi bili pri operaciji voljni ustrežljivo sodelo-
vati, pa vsak po 2000 zlatnikov enkratne »nagrade«. Toda šlo je za skle-
nitev desetletnega miru med kraljem Ferdinandom ter osmanskim vla-
darjem, pogajalsko izhodišče habsburških diplomatov pa je bila celo vr-
nitev Ogrske njihovemu gospodu. Te besede je na Ibrahima pašo naslo-
vil Jožef Lamberg, in sicer v nemščini, kot mu je bilo ukazano. Kuripe-
čič je prevedel v latinščino, tedaj pa je zavladala komunikacijska zmeda:
vezirjev tolmač ni znal ne nemško ne latinsko in konverzacija je zastala,
dokler ni Nikolaj Jurišič spregovoril v hrvaščini.54 Pogajanja so se tako
končno mogla začeti, toda veliki vezir je dal Lambergu in Jurišiču kar
takoj vedeti, da se o Ogrski ne bodo nič pogovarjali, ker da njun »mali
gospodek« Ferdinand nima do nje prav nobene pravice (več), kajti Su-
lejman si je pretežni del dežel svetoštefanske krone osvojil z oboroženo
silo, in to kar dvakrat.
Ta trenutek je bil v pogovorih pri Ibrahimu paši bržda prelomnica,
saj se je podobna pogajalska situacija, v kateri sta se le dve leti prej, 1528.,
znašla Hrvat Ivan Hobordanec in Sigismund Višnjegorski, za Ferdinan-
dova odposlanca končala precej klavrno. Uvodni pogovor je tudi takrat
potekal med habsburškima diplomatoma in Ibrahimom pašo, le da je te-
daj prisostvoval tudi sultan, ki je skrit za zamreženim oknom poslušal,
kaj imata Ferdinandova moža sporočiti njegovemu velikemu vezirju. Po-
slanca sta tedaj že v uvodnih obligatnih vljudnostih storila napako, kaj-
ti dejala sta, da ta bila pri Ostrogonu ob Donavi na Ogrskem, na to pa se
je Ibrahim paša ostro odzval z besedami: »Ostrogon ni niti ogrski niti
nemški. Odkar je Ludvik II. padel v boju proti mogočnemu turškemu
cesarju, ne poznajo v Carigradu nobenega madžarskega kralja. Kaj ne ve-
sta, da je zemlja, ki je nanjo enkrat udarilo kopito sultanovega konja, sul-
53 B. Kuripečič, n. d., 44.
54 Lamberga je nato velikemu vezirju in kasneje sultanu, čigar tolmač je »zelo slabo znal latinsko«, tol-
mačil Kuripečič, ki je s prebivalstvom med potovanjem govoril v slovanskem jeziku. Đ. Pejanović, n.
d., 4.
