Page 51 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 51
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
rate tudi vi poklonit turškemu cesarju in da greste tja prosit za mir.” /.../ Daj
Bog, da to vidijo vsi tisti, katerih srca se ne morejo zganiti zaradi turškega na-
silja! Tedaj bi resnično sočustvovali z ljudmi, ki jih mi štejemo za prave krist-
jane in ki kljub nepopisnim težavam ter velikemu nasilju vztrajajo v zveličav-
ni krščanski veri.«50
Slednje je bil kajpak sugestiven popis in njegov avtor je upal, da bo
imel dovolj motivacijskega naboja, kajti napisal ga je bil pro domo sua,
toda popotovanje habsburških odposlancev k sultanu s tem še zdaleč ni
bilo pri kraju. Odprava je 17. oktobra 1530 prispela na najbolj jugovzho-
dne obale Evrope, ob Bospor, 25. oktobra pa jih je z vsem sijajem v svo-
ji palači51 sprejel nihče drug kot Pargali Ibrahim paša, prvi veliki vezir
(1523–1536) in »sprejemna pisarna« sultana Sulejmana Veličastnega.
Visoki osmanski dostojanstvenik grškega rodu je bil izobražen poliglot,
izjemen vojaški poveljnik, predvsem pa kot ovnov rog zvit diplomatski
pogajalec s katoliškimi monarhi svoje dobe: cesarja Karla V. (1519–1556)
je npr. 1533. prepričal, naj se Ogrska spremeni v vazalno državo pod nad-
oblastjo Osmanskega imperija, leta 1535 pa je dokončal svoj diplomat-
ski chef-ďœuvre, kajti s poslanikom Franca I. Jeanom de La Forêtom se je
izpogajal za strateško pomembno pogodbo, ki je Franciji priborila zelo
ugodne trgovinske pravice znotraj Osmanskega cesarstva, turškemu sul-
tanu pa zagotovila francosko alianso in usklajeno delovanje proti Habs-
buržanom in Benetkam. Omenjeni sporazum s francoskim kraljem je
pripeljal do skupnih francosko-turških pomorskih manevrov in celo do
zimovanja celotne turške mornarice v francoski Nici pozimi 1543.52
Zaradi svoje izrazite miselne in delovanjske zmožnosti je veliki ve-
zir Ibrahim paša samega sebe ponosno doživljal in tudi avtostiliziral kot
»resnično moč Osmanskega imperija«, pretkani beneški diplomati pa
so ga naslavljali kar z Ibrahim Veličastni, kar je bil gotovo namig, da moč
velikega vezirja ne zaostaja prav dosti za silo njegovega vrhovnega gospo-
da, sultana Sulejmana.
Veliki vezir je Ferdinandovim poslanikom priredil sprejem v svo-
ji palači, pri čemer je Ibrahim paša »sedel v vsem svojem sijaju, oble-
čen v zlato oblačilo, obdan povsod naokoli z zlatimi pregrinjali po zidu,
50 N. d., 22–23.
51 V palači, ki je bila postavljena leta 1524, se danes nahaja Muzej turške in muslimanske umetnosti
(Türk ve İslâm Eserleri Müzesi).
52 Francosko-turška pogodba iz leta 1535 je postala zgled za vse podobne dokumente, ki jih je Turčija
kasneje sklenila z drugimi evropskimi državami. Francozom je dovoljevala monopolizirati vso tur-
ško trgovino z evropskimi deželami, Francija pa si je z njo zagotovila tudi enak obseg privilegijev
znotraj celotnega osmanskega imperija, kot ga je pred letom 1518 pod Mameluki uživala v Egiptu.
Zgodovina diplomacije I, uredil Vladimir Petrovič Potemkin, Ljubljana 1947, 186.
rate tudi vi poklonit turškemu cesarju in da greste tja prosit za mir.” /.../ Daj
Bog, da to vidijo vsi tisti, katerih srca se ne morejo zganiti zaradi turškega na-
silja! Tedaj bi resnično sočustvovali z ljudmi, ki jih mi štejemo za prave krist-
jane in ki kljub nepopisnim težavam ter velikemu nasilju vztrajajo v zveličav-
ni krščanski veri.«50
Slednje je bil kajpak sugestiven popis in njegov avtor je upal, da bo
imel dovolj motivacijskega naboja, kajti napisal ga je bil pro domo sua,
toda popotovanje habsburških odposlancev k sultanu s tem še zdaleč ni
bilo pri kraju. Odprava je 17. oktobra 1530 prispela na najbolj jugovzho-
dne obale Evrope, ob Bospor, 25. oktobra pa jih je z vsem sijajem v svo-
ji palači51 sprejel nihče drug kot Pargali Ibrahim paša, prvi veliki vezir
(1523–1536) in »sprejemna pisarna« sultana Sulejmana Veličastnega.
Visoki osmanski dostojanstvenik grškega rodu je bil izobražen poliglot,
izjemen vojaški poveljnik, predvsem pa kot ovnov rog zvit diplomatski
pogajalec s katoliškimi monarhi svoje dobe: cesarja Karla V. (1519–1556)
je npr. 1533. prepričal, naj se Ogrska spremeni v vazalno državo pod nad-
oblastjo Osmanskega imperija, leta 1535 pa je dokončal svoj diplomat-
ski chef-ďœuvre, kajti s poslanikom Franca I. Jeanom de La Forêtom se je
izpogajal za strateško pomembno pogodbo, ki je Franciji priborila zelo
ugodne trgovinske pravice znotraj Osmanskega cesarstva, turškemu sul-
tanu pa zagotovila francosko alianso in usklajeno delovanje proti Habs-
buržanom in Benetkam. Omenjeni sporazum s francoskim kraljem je
pripeljal do skupnih francosko-turških pomorskih manevrov in celo do
zimovanja celotne turške mornarice v francoski Nici pozimi 1543.52
Zaradi svoje izrazite miselne in delovanjske zmožnosti je veliki ve-
zir Ibrahim paša samega sebe ponosno doživljal in tudi avtostiliziral kot
»resnično moč Osmanskega imperija«, pretkani beneški diplomati pa
so ga naslavljali kar z Ibrahim Veličastni, kar je bil gotovo namig, da moč
velikega vezirja ne zaostaja prav dosti za silo njegovega vrhovnega gospo-
da, sultana Sulejmana.
Veliki vezir je Ferdinandovim poslanikom priredil sprejem v svo-
ji palači, pri čemer je Ibrahim paša »sedel v vsem svojem sijaju, oble-
čen v zlato oblačilo, obdan povsod naokoli z zlatimi pregrinjali po zidu,
50 N. d., 22–23.
51 V palači, ki je bila postavljena leta 1524, se danes nahaja Muzej turške in muslimanske umetnosti
(Türk ve İslâm Eserleri Müzesi).
52 Francosko-turška pogodba iz leta 1535 je postala zgled za vse podobne dokumente, ki jih je Turčija
kasneje sklenila z drugimi evropskimi državami. Francozom je dovoljevala monopolizirati vso tur-
ško trgovino z evropskimi deželami, Francija pa si je z njo zagotovila tudi enak obseg privilegijev
znotraj celotnega osmanskega imperija, kot ga je pred letom 1518 pod Mameluki uživala v Egiptu.
Zgodovina diplomacije I, uredil Vladimir Petrovič Potemkin, Ljubljana 1947, 186.
