Page 29 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 29
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
Ta je duhovniški in laiški podmladek pripravljala na vstop v predavalnice
dunajske univerze ter je veljala za solidno izobraževalno ustanovo, v njenih
klopeh pa je dobri dve desetletji in pol pred Trubarjem – okoli leta 1502 –
svoje znanje nabiral Trubarjev vipavski rojak Sigismund baron Herberste-
in (1486–1566). Mož je nato postal del habsburške diplomacije in je 1517.
ter nato še 1526. kot mirovni poslanik opravil misijo k moskovskemu ve-
likemu knezu Vasiliju III. Vasiljeviču (1505–1533), na podlagi obeh po-
tovanj pa sestavil Moskovske zapiske (Rerum moscoviticarum comentarii).
Znamenita knjiga je v latinskem jeziku luč sveta ugledala leta 1549.
Toda zaradi kar najširšega enciklopedičnega pregleda vsega ruskega bitja
in žitja – od črkopisa preko zgodovine, praznikov, posta, desetin, vojaške
organizacije, trgovine, denarja do popisa posameznih pokrajin – je bila za
evropski zahod poleg snovno sorodnega, toda recepcijsko bistveno manj
odmevnega spisa Moscoviae descriptio poljskega zgodovinarja Alexandra
Gwagnina (1538–1614) ter ob vsebinsko bistveno ožjem, cerkveno-po-
litičnem delu papeškega legata k Ivanu IV. Vasiljeviču Antonia Possevi-
na11 Commentarii de rebus Moscoviticis skorajda do napoleonskih vojn ena
ključnih informacij o Moskovski Rusiji.12
Herberstein je v svojem spisu zapustil tudi eno prvih humanistič-
nih obramb slovenskega jezika.13 V predgovoru je namreč poudaril, da je
svojo zahtevno diplomatsko misijo kljub dotedanjemu splošnemu nepo-
znavanju »vzhodnega vprašanja« uspešno opravil (tudi) zaradi znanja
slovenskega jezika: »Zato sem dal prednost moskovskim zadevam, ki so
bile do sedaj zavite še v temo in jih sodobniki še malo poznajo. Tega pi-
sanja sem se mogel lotiti zlasti zaradi dveh stvari: prvič, ker sem vse paz-
ljivo preiskal, in drugič, zaradi znanja slovenskega jezika, ki mi je bil pri
11 AntonioPossevino(1534–1611)jebilprvijezuit,kijeobiskalMoskvo.15.januarja1582jebilonamreč
ob njegovem posredovanju podpisano premirje za dobo desetih let med poljskim kraljem Štefanom
Báthoryjem in prvim »carjem vse Rusije« Ivanom IV. Vasiljevičem oz. Ivanom Groznim. Z omenje-
nim premirjem, ki je sledilo obleganju Pskova, se je končala poljsko-moskovska vojna (1577–1582).
12 Zadnja tovrstna izdaja je Vejtah z Kronyky Mozkevské někdy Latině od Alexandra Gvagnýna sepsané, po-
tom v český jazyk přeložené od Matouše Hosia z Vysokého Mejta. Přidána jest Zigmunda z Herbersteina dvojí
cesta do Mozkvy, Praha 1786, ki jo je oskrbel češki literarni zgodovinar in ekdotik František Faustin
Procházka. Glej Jonatan Vinkler, Pavel Josef Šafařík, Slovanský národopis a slovinská kultura (rigorozní
práce), Praga 2001, 269. Najbolj aktualni raziskovalni pogled na Herbersteina, njegova diplomatska
prizadevanja in Moskovske zapiske prinaša razprava Neže Zajc, Habsburški diplomat Sigismund Her-
berstein, Rusija in Moskovski zapiski, v: Slovenski diplomati v slovanskem svetu, ur. Andrej Rahten, Lju-
bljana 2010, 19–48. Omenjeno delo Zajčeve je zlasti dragoceno, ker temelji na primarni raziskavi v
ruskih arhivih.
13 Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979,
217, 218; primerjaj z Albert Pražák, Národ se bránil. Obrany národa a jazyka českého od nejstarších dob po
přítomnost, Praha 1945, 30–37.
Ta je duhovniški in laiški podmladek pripravljala na vstop v predavalnice
dunajske univerze ter je veljala za solidno izobraževalno ustanovo, v njenih
klopeh pa je dobri dve desetletji in pol pred Trubarjem – okoli leta 1502 –
svoje znanje nabiral Trubarjev vipavski rojak Sigismund baron Herberste-
in (1486–1566). Mož je nato postal del habsburške diplomacije in je 1517.
ter nato še 1526. kot mirovni poslanik opravil misijo k moskovskemu ve-
likemu knezu Vasiliju III. Vasiljeviču (1505–1533), na podlagi obeh po-
tovanj pa sestavil Moskovske zapiske (Rerum moscoviticarum comentarii).
Znamenita knjiga je v latinskem jeziku luč sveta ugledala leta 1549.
Toda zaradi kar najširšega enciklopedičnega pregleda vsega ruskega bitja
in žitja – od črkopisa preko zgodovine, praznikov, posta, desetin, vojaške
organizacije, trgovine, denarja do popisa posameznih pokrajin – je bila za
evropski zahod poleg snovno sorodnega, toda recepcijsko bistveno manj
odmevnega spisa Moscoviae descriptio poljskega zgodovinarja Alexandra
Gwagnina (1538–1614) ter ob vsebinsko bistveno ožjem, cerkveno-po-
litičnem delu papeškega legata k Ivanu IV. Vasiljeviču Antonia Possevi-
na11 Commentarii de rebus Moscoviticis skorajda do napoleonskih vojn ena
ključnih informacij o Moskovski Rusiji.12
Herberstein je v svojem spisu zapustil tudi eno prvih humanistič-
nih obramb slovenskega jezika.13 V predgovoru je namreč poudaril, da je
svojo zahtevno diplomatsko misijo kljub dotedanjemu splošnemu nepo-
znavanju »vzhodnega vprašanja« uspešno opravil (tudi) zaradi znanja
slovenskega jezika: »Zato sem dal prednost moskovskim zadevam, ki so
bile do sedaj zavite še v temo in jih sodobniki še malo poznajo. Tega pi-
sanja sem se mogel lotiti zlasti zaradi dveh stvari: prvič, ker sem vse paz-
ljivo preiskal, in drugič, zaradi znanja slovenskega jezika, ki mi je bil pri
11 AntonioPossevino(1534–1611)jebilprvijezuit,kijeobiskalMoskvo.15.januarja1582jebilonamreč
ob njegovem posredovanju podpisano premirje za dobo desetih let med poljskim kraljem Štefanom
Báthoryjem in prvim »carjem vse Rusije« Ivanom IV. Vasiljevičem oz. Ivanom Groznim. Z omenje-
nim premirjem, ki je sledilo obleganju Pskova, se je končala poljsko-moskovska vojna (1577–1582).
12 Zadnja tovrstna izdaja je Vejtah z Kronyky Mozkevské někdy Latině od Alexandra Gvagnýna sepsané, po-
tom v český jazyk přeložené od Matouše Hosia z Vysokého Mejta. Přidána jest Zigmunda z Herbersteina dvojí
cesta do Mozkvy, Praha 1786, ki jo je oskrbel češki literarni zgodovinar in ekdotik František Faustin
Procházka. Glej Jonatan Vinkler, Pavel Josef Šafařík, Slovanský národopis a slovinská kultura (rigorozní
práce), Praga 2001, 269. Najbolj aktualni raziskovalni pogled na Herbersteina, njegova diplomatska
prizadevanja in Moskovske zapiske prinaša razprava Neže Zajc, Habsburški diplomat Sigismund Her-
berstein, Rusija in Moskovski zapiski, v: Slovenski diplomati v slovanskem svetu, ur. Andrej Rahten, Lju-
bljana 2010, 19–48. Omenjeno delo Zajčeve je zlasti dragoceno, ker temelji na primarni raziskavi v
ruskih arhivih.
13 Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979,
217, 218; primerjaj z Albert Pražák, Národ se bránil. Obrany národa a jazyka českého od nejstarších dob po
přítomnost, Praha 1945, 30–37.
