Page 231 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 231
Trden grad je naš Gospod
V zvezi s prevajanjem je treba poudariti, da so se metode le-tega v 16.
stoletju občutno razlikovale od današnjih in da je s sodobno prevodo-
slovno terminologijo sorazmerno težko opisati početje tedanjih preva-
jalcev. Slednje je bilo ob zori novega veka zagotovo dedič podobne uče-
ne dejavnosti v srednjem veku, kar pa je bilo naprej povezano z utrjeva-
njem civitas Christiana, torej v osnovi s kristjanizacijo Srednje in Zahod-
ne Evrope. Šlo je torej za početje, ki je izvorno zajemalo translatio fidei,
imperii et studii – prenos vere, politične ureditve in znanja, šolanja ter
novih kulturnih vzorcev. Srednjeveški prevajalci so v »prototranslatolo-
ških« uvodih v svoje prevode pogosto govorili ne o prevajanju, temveč o
pisanju, njihov prevod pa še zdaleč ni bil le prestava,189temveč tudi bolj ali
manj izvirna avtorska pisava. Slednje se je pri prevajalcih ohranilo vsaj do
razmaha racionalistične biblične tekstne kritike z Johannom Jacobom
Griesbachom (1745–1812) v zadnji tretjini 18. stoletja, prevodna adapta-
cija pa se je gibala med doslednim prevodom, parafrazo v prevodnem je-
ziku (prepesnitvijo pri pesemskih besedilih) in skoraj povsem samostoj-
nim novim avtorskim besedilom, kjer je predloga v izvirnem jeziku slu-
žila predvsem kot noetova barka za loci communes (besedilne motive).
Šestnajsto stoletje je na rovaš prevajalske misli in prakse vgravira-
lo predvsem dva ključna pristopa. Erazem Rotterdamski, »lux mundi«
svoje dobe, je s svojim znamenitim Novum instrumentum (1516) izde-
lal prvo tekstnokritično edicijo in prevod Nove zaveze ter tako posta-
vil temelje znanstvenega bibličnega študija in prevajanja, od koder se je
pristop v naslednjih stoletjih širil tudi na prevajanje neteološkega spisja.
Martin Luther pa je z epohalno knjigo Das Newe Testament Deutz-
sch (Wittenberg 1522) uveljavil princip, ki ga je mnogo pozneje španski
filozof, pesnik in pisatelj Miguel de Unamuno ubesedil v slikovito reče-
nico: Bog je Španec in govori špansko. Za Luthra je bil Bog kajpak Nemec,
ki se je šele v svetopisemskem prevodu odločil, v katerem nemškem na-
rečju bo trajno spregovoril za reformatorjeve rojake, toda učeni witten-
berški doktor je v svoji Poslanici o prevajanju (1530)190 zapisal, da se mora
prevajati skladno z naravo (Art) (nemškega) jezika in tako, da bodo ra-
zumeli tudi ljudje na ulici. Skladno s konceptom sola fide (temelječe na
sola scriptura) je izpostavil pragmatično besedilno funkcijo prevoda in
zapisal:
189 Interjezikovni prevod, tj. interpretacija jezikovnih znakov s pomočjo znakov drugega jezika. Jonatan
Vinkler, Prevajanje v srednjem veku – med translatio fidei, imperii et studii, v: Prevajanje srednjeveških
in renesančnih besedil, 27. prevajalski zbornik, ur. Martina Ožbot, Ljubljana 2002, 26–36.
190 Primerjaj reformatorjev starejši spis Mestnim svetnikom vseh mest nemške dežele, da morajo ustanavljati in
vzdrževati krščanske šole iz leta 1524. Martin Luther, Tukaj stojim. Teološko-politični spisi, Ljubljana 2002,
59–66.
V zvezi s prevajanjem je treba poudariti, da so se metode le-tega v 16.
stoletju občutno razlikovale od današnjih in da je s sodobno prevodo-
slovno terminologijo sorazmerno težko opisati početje tedanjih preva-
jalcev. Slednje je bilo ob zori novega veka zagotovo dedič podobne uče-
ne dejavnosti v srednjem veku, kar pa je bilo naprej povezano z utrjeva-
njem civitas Christiana, torej v osnovi s kristjanizacijo Srednje in Zahod-
ne Evrope. Šlo je torej za početje, ki je izvorno zajemalo translatio fidei,
imperii et studii – prenos vere, politične ureditve in znanja, šolanja ter
novih kulturnih vzorcev. Srednjeveški prevajalci so v »prototranslatolo-
ških« uvodih v svoje prevode pogosto govorili ne o prevajanju, temveč o
pisanju, njihov prevod pa še zdaleč ni bil le prestava,189temveč tudi bolj ali
manj izvirna avtorska pisava. Slednje se je pri prevajalcih ohranilo vsaj do
razmaha racionalistične biblične tekstne kritike z Johannom Jacobom
Griesbachom (1745–1812) v zadnji tretjini 18. stoletja, prevodna adapta-
cija pa se je gibala med doslednim prevodom, parafrazo v prevodnem je-
ziku (prepesnitvijo pri pesemskih besedilih) in skoraj povsem samostoj-
nim novim avtorskim besedilom, kjer je predloga v izvirnem jeziku slu-
žila predvsem kot noetova barka za loci communes (besedilne motive).
Šestnajsto stoletje je na rovaš prevajalske misli in prakse vgravira-
lo predvsem dva ključna pristopa. Erazem Rotterdamski, »lux mundi«
svoje dobe, je s svojim znamenitim Novum instrumentum (1516) izde-
lal prvo tekstnokritično edicijo in prevod Nove zaveze ter tako posta-
vil temelje znanstvenega bibličnega študija in prevajanja, od koder se je
pristop v naslednjih stoletjih širil tudi na prevajanje neteološkega spisja.
Martin Luther pa je z epohalno knjigo Das Newe Testament Deutz-
sch (Wittenberg 1522) uveljavil princip, ki ga je mnogo pozneje španski
filozof, pesnik in pisatelj Miguel de Unamuno ubesedil v slikovito reče-
nico: Bog je Španec in govori špansko. Za Luthra je bil Bog kajpak Nemec,
ki se je šele v svetopisemskem prevodu odločil, v katerem nemškem na-
rečju bo trajno spregovoril za reformatorjeve rojake, toda učeni witten-
berški doktor je v svoji Poslanici o prevajanju (1530)190 zapisal, da se mora
prevajati skladno z naravo (Art) (nemškega) jezika in tako, da bodo ra-
zumeli tudi ljudje na ulici. Skladno s konceptom sola fide (temelječe na
sola scriptura) je izpostavil pragmatično besedilno funkcijo prevoda in
zapisal:
189 Interjezikovni prevod, tj. interpretacija jezikovnih znakov s pomočjo znakov drugega jezika. Jonatan
Vinkler, Prevajanje v srednjem veku – med translatio fidei, imperii et studii, v: Prevajanje srednjeveških
in renesančnih besedil, 27. prevajalski zbornik, ur. Martina Ožbot, Ljubljana 2002, 26–36.
190 Primerjaj reformatorjev starejši spis Mestnim svetnikom vseh mest nemške dežele, da morajo ustanavljati in
vzdrževati krščanske šole iz leta 1524. Martin Luther, Tukaj stojim. Teološko-politični spisi, Ljubljana 2002,
59–66.
