Page 236 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 236
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
Martin Luther je začel z zlaganjem cerkvenih pesmi 1523., za najstarej-
šo protestantsko pesmarico, iz katere so mogli Trubar in drugi slovenski
protestanti jemati predloge za lastne verzifikacije, pa tako velja Achtlie-
derbuch, ki je prišla v Wittenbergu na svetlo konec leta 1523 oz. v začet-
ku 1524. Kot opozarja že naslov, je v njej najti osem pesmi, ki so jim do-
dane štiri melodije. Tri besedila in dve melodiji iz te pesmarice so sprejeli
tudi slovenski protestanti.195 Leta 1524 je Johann Walther v Wittenber-
gu izdal Geystlich Gesank-Buchleyn, ki je urejena glede na rabo v cerkve-
nem letu; vsebuje 32 nemških in 5 latinskih pesmi, doživela pa je več po-
natisov.196 Neodvisno od obeh omenjenih se je pojavil nov tip pesmarice
– enchiridion –, kratki priročnik za cerkveno petje. Prvo tovrstno knjigo
je poslal med bralce erfurtski tiskar Matheus Maler, vsebovala pa je osem
pesmi, isti tip kancionala pa je doživel po letu 1524 še več ponatisov.
Med pomembnejšimi nemškimi viri slovenskih protestantskih pes-
mi in njihovih melodij velja omeniti kancional Wolfganga (Wolffa)
Köpphela Psalmen und geystliche Lieder (ur. Hans Preuss, Strassburg
1537), predvsem pa Valentina Babsta pesmarico Geystliche Lieder. Mit
einer Newen vorrhede d. Mart. Luther (Leipzig 1545, II. del 1555), ki je
bila precejkrat ponatisnjena in velja za najpomembnejši vir slovenskih
protestantskih pesmaric 16. stoletja, kajti pesmi, ki so bile pred Babstom
izdane že v Achtliederbuch, v obeh prvih enchiridijih in v kancionalu Jo-
hanna Waltherja, so v Geystliche Lieder zbrane in ponovno objavljene.197
Nadaljnji pomemben vir za slovensko protestantsko pesem 16. stolet-
ja so bile nemške verzifikacije češkega brata Michaela Weisseja (1488–
1534), ki ga je Luther imenoval kar »trefflicher deutscher Poet«. Le-te
vežejo slovensko protestantsko pesem na tradicijo češke cerkvene pesmi
v materinščini. Ta se v deželah sv. Václava začenja že z M. Janom Husom
(1371–1415), ki je sam zložil šest cerkvenih pesmi v češkem jeziku,198 po-
memben zagon pa je dobila z razraščanjem cerkve čeških bratov oziroma
Jednote bratrske,199 ki je posvečala posebno skrb branju Svetega pisma v
195 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 17, 193, 199, 246, 431.
196 Jože Koruza, Cerkvena pesem, v: Jurij Dalmatin, Ta celi catehismus, eni psalmi, Ljubljana 1984, 312.
197 J. Čerin, n. d., 129.
198 Jan Hus, Drobné spisi české, Magistri Iohannis Hus Opera omnia IV, Praha 1985, 553–578.
199 Z imenom češki bratje (Čeští bratří, imenovani tudi Jednota bratrská in Jednota českých bratří) se ozna-
čuje verska skupnost, ki je nastala v drugi polovici 15. stoletja kot odgovor na slabo stanje in zavržena
dejanja v rimski ter utrakvistični cerkvi na Češkem. Češki bratje so bili znani po svojem doslednem
držanju preproste, vendar stroge biblične moralke (v čemer so se precej razlikovali od drugih soča-
snih cerkva). Najznamenitejši češki brat plemiškega stanu je bil Peter Vok z Rožemberka, med nji-
hovimi škofi pa sta najbolj izstopala Jan Blahoslav (avtor znamenitega prevoda Novega testamenta, ki
je bil kasneje včlenjen v šestdelno Kralicko biblijo) in Jan Amos Komenský, ki je bil hkrati tudi zadnji
Martin Luther je začel z zlaganjem cerkvenih pesmi 1523., za najstarej-
šo protestantsko pesmarico, iz katere so mogli Trubar in drugi slovenski
protestanti jemati predloge za lastne verzifikacije, pa tako velja Achtlie-
derbuch, ki je prišla v Wittenbergu na svetlo konec leta 1523 oz. v začet-
ku 1524. Kot opozarja že naslov, je v njej najti osem pesmi, ki so jim do-
dane štiri melodije. Tri besedila in dve melodiji iz te pesmarice so sprejeli
tudi slovenski protestanti.195 Leta 1524 je Johann Walther v Wittenber-
gu izdal Geystlich Gesank-Buchleyn, ki je urejena glede na rabo v cerkve-
nem letu; vsebuje 32 nemških in 5 latinskih pesmi, doživela pa je več po-
natisov.196 Neodvisno od obeh omenjenih se je pojavil nov tip pesmarice
– enchiridion –, kratki priročnik za cerkveno petje. Prvo tovrstno knjigo
je poslal med bralce erfurtski tiskar Matheus Maler, vsebovala pa je osem
pesmi, isti tip kancionala pa je doživel po letu 1524 še več ponatisov.
Med pomembnejšimi nemškimi viri slovenskih protestantskih pes-
mi in njihovih melodij velja omeniti kancional Wolfganga (Wolffa)
Köpphela Psalmen und geystliche Lieder (ur. Hans Preuss, Strassburg
1537), predvsem pa Valentina Babsta pesmarico Geystliche Lieder. Mit
einer Newen vorrhede d. Mart. Luther (Leipzig 1545, II. del 1555), ki je
bila precejkrat ponatisnjena in velja za najpomembnejši vir slovenskih
protestantskih pesmaric 16. stoletja, kajti pesmi, ki so bile pred Babstom
izdane že v Achtliederbuch, v obeh prvih enchiridijih in v kancionalu Jo-
hanna Waltherja, so v Geystliche Lieder zbrane in ponovno objavljene.197
Nadaljnji pomemben vir za slovensko protestantsko pesem 16. stolet-
ja so bile nemške verzifikacije češkega brata Michaela Weisseja (1488–
1534), ki ga je Luther imenoval kar »trefflicher deutscher Poet«. Le-te
vežejo slovensko protestantsko pesem na tradicijo češke cerkvene pesmi
v materinščini. Ta se v deželah sv. Václava začenja že z M. Janom Husom
(1371–1415), ki je sam zložil šest cerkvenih pesmi v češkem jeziku,198 po-
memben zagon pa je dobila z razraščanjem cerkve čeških bratov oziroma
Jednote bratrske,199 ki je posvečala posebno skrb branju Svetega pisma v
195 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 17, 193, 199, 246, 431.
196 Jože Koruza, Cerkvena pesem, v: Jurij Dalmatin, Ta celi catehismus, eni psalmi, Ljubljana 1984, 312.
197 J. Čerin, n. d., 129.
198 Jan Hus, Drobné spisi české, Magistri Iohannis Hus Opera omnia IV, Praha 1985, 553–578.
199 Z imenom češki bratje (Čeští bratří, imenovani tudi Jednota bratrská in Jednota českých bratří) se ozna-
čuje verska skupnost, ki je nastala v drugi polovici 15. stoletja kot odgovor na slabo stanje in zavržena
dejanja v rimski ter utrakvistični cerkvi na Češkem. Češki bratje so bili znani po svojem doslednem
držanju preproste, vendar stroge biblične moralke (v čemer so se precej razlikovali od drugih soča-
snih cerkva). Najznamenitejši češki brat plemiškega stanu je bil Peter Vok z Rožemberka, med nji-
hovimi škofi pa sta najbolj izstopala Jan Blahoslav (avtor znamenitega prevoda Novega testamenta, ki
je bil kasneje včlenjen v šestdelno Kralicko biblijo) in Jan Amos Komenský, ki je bil hkrati tudi zadnji
