Page 233 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 233
Trden grad je naš Gospod
»Zakaj ni treba črk v latinskem jeziku spraševati, kako naj govorimo nemško
/.../, temveč je treba o tem vprašati mater v hiši, otroke na ulici, preprostega
moža na trgu in tam gledati na gofljo [Maul], kako govore, in po tem preva-
jati, in tedaj bodo oni razumeli in opazili, da se z njimi govori po nemško.«191
Znotraj podobnih premis o prevajanju so se zagotovo gibali tudi slo-
venski protestanti na čelu s svojim prvim superintendentom Trubarjem,
ki je o prevajalskem postopku pri pripravi zahtevne simbolične knjige
Articuli 1562, kjer je kombiniral besedilne predloge več veroizpovedi, v
Predguvori zapisal:
»Inu kadar so ty eni articuli, navuki inu bessede v le-tih buqvicah v ti bukov-
sčini nembsčini kratku inu časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty pre-
prosti inu kir ne so v tim S. pismu vučeni težku oli cilu ništer ne zastopio.
Obtu sem te iste articule inu bessede z drugimi inu z obilnešimi bessedami,
exempli inu perglihami iztomačil, izgovuril inu izlužil ...«192
Trubar se je torej pri prevajanju posluževal številnih besedilnih
transformacij – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in razlage s para-
bolo –, torej kategorij širitve in nadomeščanja, v zvezi z besedjem pa se je
zelo natančno zavedal dvojnic germanizem – slovenska beseda, vendar se
germanizmom očitno namenoma ni želel odpovedati zaradi splošne je-
zikovne rabe, tozadevne pragmatične funkcije njegovih prevodnih bese-
dil in dobrega razumevanja. Kajti tudi on je podobno kot Luther stavil
na razumevanje Božje besede pri vernikih, saj le iz razumljenega prideta
spoznanje in vera. O rabi germanizmov je tako ljubljanskemu cerkvene-
mu odboru 19. marca 1560 napisal:
»Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnada milost, za milost po-
milosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za trost utisanje, za nuc
prid, za leben život, za erbščina dedina, za lon plačja, za štima glas itd., kakor
sem nekatere teh besed tudi rabil. Vendar sem hotel ostati pri preprostem
kranjskem jeziku.«193
Sploh pa je menil:
»/P/revajanje za tistega, ki jezike zna, ni nobeno delo/./«194
191 Martin Luther, Poslanica o prevajanju, v: Martin Luther, Tukaj stojim.Teološko-politični spisi, Ljubljana
2002, 50, 51. Srž Poslanice o prevajanju je Luthrova argumentacija o naravi jezika bibličnega izvirnika
in prevoda (nemščine) ter o vzroku, da se je v njegovem prevodu v sv. Pavla Pisma Rimljanom 3,28
pojavila besedila allein, ki je v izvirniku sicer ni zapisane, vendar na njej kljub temu stavi celotna prote-
stantska teologija o opravičenju (zgolj) po veri. Rim 8,29: »So halten wir nun dafür, daß der Mensch
gerecht werde ohne des Gesetzes Werke, allein durch den Glauben.« Martin Luther, Die Luther-Bi-
bel, II. izdaja, Berlin 2000, Digitale Bibliothek Band 29.
192 Zbrana dela Primoža Trubarja III, 49.
193 J. Rajhman, n. d., 59, 60.
194 J. Rajhman, n. d., 99.
»Zakaj ni treba črk v latinskem jeziku spraševati, kako naj govorimo nemško
/.../, temveč je treba o tem vprašati mater v hiši, otroke na ulici, preprostega
moža na trgu in tam gledati na gofljo [Maul], kako govore, in po tem preva-
jati, in tedaj bodo oni razumeli in opazili, da se z njimi govori po nemško.«191
Znotraj podobnih premis o prevajanju so se zagotovo gibali tudi slo-
venski protestanti na čelu s svojim prvim superintendentom Trubarjem,
ki je o prevajalskem postopku pri pripravi zahtevne simbolične knjige
Articuli 1562, kjer je kombiniral besedilne predloge več veroizpovedi, v
Predguvori zapisal:
»Inu kadar so ty eni articuli, navuki inu bessede v le-tih buqvicah v ti bukov-
sčini nembsčini kratku inu časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty pre-
prosti inu kir ne so v tim S. pismu vučeni težku oli cilu ništer ne zastopio.
Obtu sem te iste articule inu bessede z drugimi inu z obilnešimi bessedami,
exempli inu perglihami iztomačil, izgovuril inu izlužil ...«192
Trubar se je torej pri prevajanju posluževal številnih besedilnih
transformacij – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in razlage s para-
bolo –, torej kategorij širitve in nadomeščanja, v zvezi z besedjem pa se je
zelo natančno zavedal dvojnic germanizem – slovenska beseda, vendar se
germanizmom očitno namenoma ni želel odpovedati zaradi splošne je-
zikovne rabe, tozadevne pragmatične funkcije njegovih prevodnih bese-
dil in dobrega razumevanja. Kajti tudi on je podobno kot Luther stavil
na razumevanje Božje besede pri vernikih, saj le iz razumljenega prideta
spoznanje in vera. O rabi germanizmov je tako ljubljanskemu cerkvene-
mu odboru 19. marca 1560 napisal:
»Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnada milost, za milost po-
milosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za trost utisanje, za nuc
prid, za leben život, za erbščina dedina, za lon plačja, za štima glas itd., kakor
sem nekatere teh besed tudi rabil. Vendar sem hotel ostati pri preprostem
kranjskem jeziku.«193
Sploh pa je menil:
»/P/revajanje za tistega, ki jezike zna, ni nobeno delo/./«194
191 Martin Luther, Poslanica o prevajanju, v: Martin Luther, Tukaj stojim.Teološko-politični spisi, Ljubljana
2002, 50, 51. Srž Poslanice o prevajanju je Luthrova argumentacija o naravi jezika bibličnega izvirnika
in prevoda (nemščine) ter o vzroku, da se je v njegovem prevodu v sv. Pavla Pisma Rimljanom 3,28
pojavila besedila allein, ki je v izvirniku sicer ni zapisane, vendar na njej kljub temu stavi celotna prote-
stantska teologija o opravičenju (zgolj) po veri. Rim 8,29: »So halten wir nun dafür, daß der Mensch
gerecht werde ohne des Gesetzes Werke, allein durch den Glauben.« Martin Luther, Die Luther-Bi-
bel, II. izdaja, Berlin 2000, Digitale Bibliothek Band 29.
192 Zbrana dela Primoža Trubarja III, 49.
193 J. Rajhman, n. d., 59, 60.
194 J. Rajhman, n. d., 99.
