Page 220 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 220
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
tenu. Schwenckfeldijansko gibanje je sicer pognalo iz protestantske ver-
ske reforme, toda zaradi izrazitih spiritualističnih značilnosti, ki ga ve-
žejo mdr. tudi na nemški misticizem in spiritualizem srednjega veka, ni-
kakor ni bilo na isti valovni dolžini z uradno sankcionirano in večin-
sko filipistično redakcijo protestantstva. Slednja je namreč po Luthro-
vi smrti vse bolj stavila na jasno organizirane deželne cerkve, kjer ima-
jo pomembno ali občasno celo poglavitno besedo posvetni protektorji
besede Božje – deželni knezi –, Kaspar Schwenckfeld von Ossig in nje-
govi privrženci pa so bili prepričani, da prava cerkev ni nekaj vnanjega,
ni nekakšna posebej in natančno strukturirana organizacija, temveč du-
hovno občestvo tistih verujočih, ki so neposredno razsvetljeni od Svete-
ga Duha in zato slišijo »notranji glas«. To prepričanje je tudi neposred-
na negacija Luthrovega sola scriptura, čigar srž je v verovanju, da je Sveto
pismo končni objektivni izraz razodete resnice; Schwenckfeldu je razo-
deto resnico pomenil »notranji glas«, ki je posledica posamičnikovega
razsvetljenja s Svetim Duhom.
Da bi Trubar kolikor moči omejil prodor in krepitev konkurenčnih
reformnih gibanj – tudi schwenckfeldijanstva – v protestantsko cerkev
na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem in s tem zagotovil filipistično
pravovernost, je v agendi Cerkovne ordninge 1564., dve leti po izidu Ar-
ticulov, določil naslednje pravilo za ordinacijo novih predikantov:
»/T/y superintendenti /imaio/ od tiga noviga pridigaria eno očito oblubo
inu persego vzeti, de oblubi inu perseže Bogu inu tei cerqvi, de on hoče v taki
službi, per tim pridigarstvi v Božym strahu, v pravi veri inu s pravim klyca-
nem na Buga prebivati, služiti, en brumen, pošten leben pelati inu zveistu
vučiti. Inu per taki veri inu per takim vuku, kateri ie on pred nimi spoznal
inu kateri ta Augšpurgeriska confessio v sebi derži /poudaril J. V./, vs/e/lei inu v
dobrim z Božyo pomočio hoče ostati do konca, v nega službi zveist inu flis-
sig vselei biti.«165
Glavam in udom »cerkve slovenskega jezika« je tako postavil za po-
zitivitetni vzorec filipističnega duhovna, vse odklone od te linije pa (očit-
no) štel za neprimerne. Tako se kot sestavljalec simboličnih knjig slo-
venske protestantske cerkve ni prav posebej razlikoval od odločnih teo-
logov, ki so besedilno podobe nove vere utrjevali drugje po protestant-
skem delu Evrope, je pa zastran pasivne bralske recepcije schwenckfel-
dijanskih besedil zagotovo pokazal veliko praktične izdajateljske spret-
nosti, razumevanja funkcije posameznih slovstvenih žanrov166 in mor-
165 N. d., 370, 371.
166 GrezaTrubarjevozavestorazlikimedrecepcijosimboličnihknjig,kotstabiliArticuliinCerkovnaordninga,kate-
kizmov za duhovniško ter splošno rabo in kancionalov, ki so predstavljali »Gebrauchsliteratur« tedanjega časa.
tenu. Schwenckfeldijansko gibanje je sicer pognalo iz protestantske ver-
ske reforme, toda zaradi izrazitih spiritualističnih značilnosti, ki ga ve-
žejo mdr. tudi na nemški misticizem in spiritualizem srednjega veka, ni-
kakor ni bilo na isti valovni dolžini z uradno sankcionirano in večin-
sko filipistično redakcijo protestantstva. Slednja je namreč po Luthro-
vi smrti vse bolj stavila na jasno organizirane deželne cerkve, kjer ima-
jo pomembno ali občasno celo poglavitno besedo posvetni protektorji
besede Božje – deželni knezi –, Kaspar Schwenckfeld von Ossig in nje-
govi privrženci pa so bili prepričani, da prava cerkev ni nekaj vnanjega,
ni nekakšna posebej in natančno strukturirana organizacija, temveč du-
hovno občestvo tistih verujočih, ki so neposredno razsvetljeni od Svete-
ga Duha in zato slišijo »notranji glas«. To prepričanje je tudi neposred-
na negacija Luthrovega sola scriptura, čigar srž je v verovanju, da je Sveto
pismo končni objektivni izraz razodete resnice; Schwenckfeldu je razo-
deto resnico pomenil »notranji glas«, ki je posledica posamičnikovega
razsvetljenja s Svetim Duhom.
Da bi Trubar kolikor moči omejil prodor in krepitev konkurenčnih
reformnih gibanj – tudi schwenckfeldijanstva – v protestantsko cerkev
na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem in s tem zagotovil filipistično
pravovernost, je v agendi Cerkovne ordninge 1564., dve leti po izidu Ar-
ticulov, določil naslednje pravilo za ordinacijo novih predikantov:
»/T/y superintendenti /imaio/ od tiga noviga pridigaria eno očito oblubo
inu persego vzeti, de oblubi inu perseže Bogu inu tei cerqvi, de on hoče v taki
službi, per tim pridigarstvi v Božym strahu, v pravi veri inu s pravim klyca-
nem na Buga prebivati, služiti, en brumen, pošten leben pelati inu zveistu
vučiti. Inu per taki veri inu per takim vuku, kateri ie on pred nimi spoznal
inu kateri ta Augšpurgeriska confessio v sebi derži /poudaril J. V./, vs/e/lei inu v
dobrim z Božyo pomočio hoče ostati do konca, v nega službi zveist inu flis-
sig vselei biti.«165
Glavam in udom »cerkve slovenskega jezika« je tako postavil za po-
zitivitetni vzorec filipističnega duhovna, vse odklone od te linije pa (očit-
no) štel za neprimerne. Tako se kot sestavljalec simboličnih knjig slo-
venske protestantske cerkve ni prav posebej razlikoval od odločnih teo-
logov, ki so besedilno podobe nove vere utrjevali drugje po protestant-
skem delu Evrope, je pa zastran pasivne bralske recepcije schwenckfel-
dijanskih besedil zagotovo pokazal veliko praktične izdajateljske spret-
nosti, razumevanja funkcije posameznih slovstvenih žanrov166 in mor-
165 N. d., 370, 371.
166 GrezaTrubarjevozavestorazlikimedrecepcijosimboličnihknjig,kotstabiliArticuliinCerkovnaordninga,kate-
kizmov za duhovniško ter splošno rabo in kancionalov, ki so predstavljali »Gebrauchsliteratur« tedanjega časa.
