Page 217 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 217
Trden grad je naš Gospod
banje, je najti v pismu, ki ga je Trubar 13. marca 1557 sestavil za Hein-
richa Bullingerja. Tedaj je župnikoval v Kemptenu na meji med nemški-
mi deželami in Švico, mesto, kjer je deloval kot dušni pastir,160 pa sta za-
znamovala tako vpliv švicarske meščanske reformacije kot tudi prisot-
nost precej številnega mestnega občestva, ki mu je bil bližje Kaspar von
Schwenckfeld s svojimi pogledi.
Oba vpliva sta odmevala tudi v vsakdanjem verskem življenju
Kemptenčanov. Švicarska reformacija z njej lastnim asketizmom za-
stran forme bogoslužja npr. tako, da so bile orgle v cerkvi sv. Manga,
kjer je Trubar služboval, ob njegovem prihodu »utišane«, sam božji
hram pa prost skorajda vsega okrasja. Schwenckfeldijansko gibanje pa
se je kot prikriti tok v jezeru kazalo predvsem kot izostajanje preneka-
terega meščana od nedeljskega bogoslužja; schwenckfeldijanci so bili
namreč prepričani, da poglavitni pogoj za potrditev prejema Božje mi-
losti zagotovo ni formalno, po duhovnikovih rokah podeljeno obhaji-
lo pri božji službi v cerkvi. Trubar je skušal zadrego izostajanja od bož-
je službe zaradi schwenckfeldijanskih verskih nazorov rešiti tako, da je
v cerkvenem redu za Kempten, ki ga je sestavil, zapisal, naj cerkovnik
ob uri, ki je določena za nedeljsko bogoslužje, zvoni še celih pet minut,
da bi poziv k občestvenemu bogočastju zares slišali vsi – tudi tisti, »ki
so zaspali ali zaradi drugih reči niso mogli pravočasno priti v cerkev«.
Poleg omenjenega se je Trubar v pismu Bullingerju potožil, da je nje-
gov pomočnik, »kratek možic s trmasto butico«, schwenckfeldijanec,
ki da »se nikakor ne da odvrniti od schwenckfeldske zmote«, zaradi
česar so mu mestni očetje v Kemptenu očitno tudi s Trubarjevim so-
glasjem nazadnje odpovedali službo.161
Na teološko-dogmatični ravni je Trubar schwenckfeldijancem po-
zornost posvetil v Articulih oli deilih te prave, stare vere kersčanske 1562.
in v Cerkovni ordningi, ki je prišla med Kranjce, Korošce in Štajerce dve
leti zatem (1564). O Articulih je danes že mogoče reči, da predstavljajo
sorazmerno izvirno Trubarjevo delo, kajti primerjava besedilnih pred-
log, ki jih je Trubar poznal in upošteval pri nastanku, ter slovenskega be-
sedila na eni strani in analiza besedilnih postopkov jezikovne transfor-
macije, ki se jih je naš reformator posluževal, da je lahko »cerkvi sloven-
skega jezika« dal temeljno simbolično knjigo, na drugi napeljujeta na za-
160 Spominska plošča, ki so jo leta 1928 vzidali v steno nekdanjega župnišča sv. Manga v Kemptenu, kjer
je Trubar nekoč prebival, daje slutiti, da se je v zgodovinski spomin kemptenskih meščanov zapisal
kot »der slowenische Luther«; njihov dušni pastir je bil v letih 1553–1561.
161 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 28, 29.
banje, je najti v pismu, ki ga je Trubar 13. marca 1557 sestavil za Hein-
richa Bullingerja. Tedaj je župnikoval v Kemptenu na meji med nemški-
mi deželami in Švico, mesto, kjer je deloval kot dušni pastir,160 pa sta za-
znamovala tako vpliv švicarske meščanske reformacije kot tudi prisot-
nost precej številnega mestnega občestva, ki mu je bil bližje Kaspar von
Schwenckfeld s svojimi pogledi.
Oba vpliva sta odmevala tudi v vsakdanjem verskem življenju
Kemptenčanov. Švicarska reformacija z njej lastnim asketizmom za-
stran forme bogoslužja npr. tako, da so bile orgle v cerkvi sv. Manga,
kjer je Trubar služboval, ob njegovem prihodu »utišane«, sam božji
hram pa prost skorajda vsega okrasja. Schwenckfeldijansko gibanje pa
se je kot prikriti tok v jezeru kazalo predvsem kot izostajanje preneka-
terega meščana od nedeljskega bogoslužja; schwenckfeldijanci so bili
namreč prepričani, da poglavitni pogoj za potrditev prejema Božje mi-
losti zagotovo ni formalno, po duhovnikovih rokah podeljeno obhaji-
lo pri božji službi v cerkvi. Trubar je skušal zadrego izostajanja od bož-
je službe zaradi schwenckfeldijanskih verskih nazorov rešiti tako, da je
v cerkvenem redu za Kempten, ki ga je sestavil, zapisal, naj cerkovnik
ob uri, ki je določena za nedeljsko bogoslužje, zvoni še celih pet minut,
da bi poziv k občestvenemu bogočastju zares slišali vsi – tudi tisti, »ki
so zaspali ali zaradi drugih reči niso mogli pravočasno priti v cerkev«.
Poleg omenjenega se je Trubar v pismu Bullingerju potožil, da je nje-
gov pomočnik, »kratek možic s trmasto butico«, schwenckfeldijanec,
ki da »se nikakor ne da odvrniti od schwenckfeldske zmote«, zaradi
česar so mu mestni očetje v Kemptenu očitno tudi s Trubarjevim so-
glasjem nazadnje odpovedali službo.161
Na teološko-dogmatični ravni je Trubar schwenckfeldijancem po-
zornost posvetil v Articulih oli deilih te prave, stare vere kersčanske 1562.
in v Cerkovni ordningi, ki je prišla med Kranjce, Korošce in Štajerce dve
leti zatem (1564). O Articulih je danes že mogoče reči, da predstavljajo
sorazmerno izvirno Trubarjevo delo, kajti primerjava besedilnih pred-
log, ki jih je Trubar poznal in upošteval pri nastanku, ter slovenskega be-
sedila na eni strani in analiza besedilnih postopkov jezikovne transfor-
macije, ki se jih je naš reformator posluževal, da je lahko »cerkvi sloven-
skega jezika« dal temeljno simbolično knjigo, na drugi napeljujeta na za-
160 Spominska plošča, ki so jo leta 1928 vzidali v steno nekdanjega župnišča sv. Manga v Kemptenu, kjer
je Trubar nekoč prebival, daje slutiti, da se je v zgodovinski spomin kemptenskih meščanov zapisal
kot »der slowenische Luther«; njihov dušni pastir je bil v letih 1553–1561.
161 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 28, 29.
