Page 219 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 219
Trden grad je naš Gospod
ključek, da Articuli niso bili le prestava in kompilacija že obstoječih sim-
boličnih knjig filipistične redakcije protestantizma, temveč bolj ali manj
izvirna Trubarjeva avtorska pisava.162 Zato more to delo veljati za prvo
slovensko protestantsko konfesijo in tako vsaj deloma reprezentira tudi
Trubarjev posamičniški odnos do konkretnih teoloških vprašanj, zlasti
na mestih, kjer reformator besedilno povsem jasno odstopa od česar koli,
kar je v zvezi s konkretnimi pomenskimi topikami najti zapisanega v be-
sedilnih predlogah – v Augsburški, Württemberški in Saški veroizpove-
di ter Apologii Confessionis Augustanae Philippa Melanchthona. Tako se
skozi Articule razodeva tudi Trubarjev pogled na schwenckfeldijance, ki
je postal hkrati tudi uradno artikulirano stališče reformirane cerkve na
Kranjskem, Koroškem in Štajerskem zastran tega vprašanja.
V Articulih se nahaja le eno mesto,163 kjer se Trubar neposredno
ukvarja z vprašanji schwenckfeldijanske verske doktrine in verske oz.
delovanjske prakse. Omembo je najti v petem artikulu, ki je posvečen
pomenu pridige oz. hermenevtike Božje besede za odnos slehernika do
Pantokratorja. Trubar tam jasno artikulira, da je temelj za razmerje med
vernikom in Bogom (s)pozna(va)nje razodete Božje besede in njene raz-
lage, torej predvsem miselni spoznavni proces, ki sestoji iz branja Svetega
pisma, poslušanja (s strani duhovnika avtorizirane in tudi bolj ali manj
avtoritarne) razlage le-tega in kontemplacije posamičnika. Tako odkloni
duhovno razsvetljenje kot osnovo za versko spoznanje. Zapiše:
»Mi ferda[m]nuiomo tudi te zmotne ludi inu duhe, kir govore, ta S. Duh bo
tim ludem dan inu ie močan prez poslušane oli brane te Božye bessede, prez pridige
tiga evangelia inu prez zacramentov. Kir ne gredo h pridigom inu se ne obhaieio, ne
kersčuio, temuč isčeio inu čakaio izvuna te bessede Božye inu prez evangelia na drugu
noterne resvečene /poudaril J. V./ inu na drugi vuk inu te ludi odpelavaio od te
bessede Božye na suie lastne, norre inu zepelavne misli ...«164
Z omenjenim mestom je Trubar zavrnil samo jedro schwenckfeldi-
janskega gibanja, s čigar delovanjsko prakso, ki se je kazala tudi kot neo-
biskovanje formalnega reformiranega bogoslužja, se je srečal že v Kemp-
162 Jonatan Vinkler, Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, v: Zbrana dela
Primoža Trubarja III, 625–629.
163 Anabaptistični verski praksi je npr. posvečenih kar 9 obsežnejših pasaž, v katerih Trubar povsem de-
cidirano zavrača prekrščevalce. Slednje kaže morda pripisati dejstvu, da je reformator Articule kot
konfesijo v resnici zasnoval kot besedilo, ki naj kolikor moči celovito naslovi potrebe po jasni teo-
loški podkletitvi verske prakse reformirane cerkve v Notranji Avstriji, kjer pa je bilo za filipistično
usmerjeno »cerkev slovenskega jezika« ključno razločenje od prekrščevalcev; le-ti so bili na prosto-
ru med Alpami in Jadranom pomembno versko gibanje, in sicer dosti tehtnejše od schwenckfeldi-
jancev, ki v Vzhodni marki še zdaleč niso imeli enake veljave kot v Reichu.
164 Zbrana dela Primoža Trubarja III, 72, 73.
ključek, da Articuli niso bili le prestava in kompilacija že obstoječih sim-
boličnih knjig filipistične redakcije protestantizma, temveč bolj ali manj
izvirna Trubarjeva avtorska pisava.162 Zato more to delo veljati za prvo
slovensko protestantsko konfesijo in tako vsaj deloma reprezentira tudi
Trubarjev posamičniški odnos do konkretnih teoloških vprašanj, zlasti
na mestih, kjer reformator besedilno povsem jasno odstopa od česar koli,
kar je v zvezi s konkretnimi pomenskimi topikami najti zapisanega v be-
sedilnih predlogah – v Augsburški, Württemberški in Saški veroizpove-
di ter Apologii Confessionis Augustanae Philippa Melanchthona. Tako se
skozi Articule razodeva tudi Trubarjev pogled na schwenckfeldijance, ki
je postal hkrati tudi uradno artikulirano stališče reformirane cerkve na
Kranjskem, Koroškem in Štajerskem zastran tega vprašanja.
V Articulih se nahaja le eno mesto,163 kjer se Trubar neposredno
ukvarja z vprašanji schwenckfeldijanske verske doktrine in verske oz.
delovanjske prakse. Omembo je najti v petem artikulu, ki je posvečen
pomenu pridige oz. hermenevtike Božje besede za odnos slehernika do
Pantokratorja. Trubar tam jasno artikulira, da je temelj za razmerje med
vernikom in Bogom (s)pozna(va)nje razodete Božje besede in njene raz-
lage, torej predvsem miselni spoznavni proces, ki sestoji iz branja Svetega
pisma, poslušanja (s strani duhovnika avtorizirane in tudi bolj ali manj
avtoritarne) razlage le-tega in kontemplacije posamičnika. Tako odkloni
duhovno razsvetljenje kot osnovo za versko spoznanje. Zapiše:
»Mi ferda[m]nuiomo tudi te zmotne ludi inu duhe, kir govore, ta S. Duh bo
tim ludem dan inu ie močan prez poslušane oli brane te Božye bessede, prez pridige
tiga evangelia inu prez zacramentov. Kir ne gredo h pridigom inu se ne obhaieio, ne
kersčuio, temuč isčeio inu čakaio izvuna te bessede Božye inu prez evangelia na drugu
noterne resvečene /poudaril J. V./ inu na drugi vuk inu te ludi odpelavaio od te
bessede Božye na suie lastne, norre inu zepelavne misli ...«164
Z omenjenim mestom je Trubar zavrnil samo jedro schwenckfeldi-
janskega gibanja, s čigar delovanjsko prakso, ki se je kazala tudi kot neo-
biskovanje formalnega reformiranega bogoslužja, se je srečal že v Kemp-
162 Jonatan Vinkler, Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, v: Zbrana dela
Primoža Trubarja III, 625–629.
163 Anabaptistični verski praksi je npr. posvečenih kar 9 obsežnejših pasaž, v katerih Trubar povsem de-
cidirano zavrača prekrščevalce. Slednje kaže morda pripisati dejstvu, da je reformator Articule kot
konfesijo v resnici zasnoval kot besedilo, ki naj kolikor moči celovito naslovi potrebe po jasni teo-
loški podkletitvi verske prakse reformirane cerkve v Notranji Avstriji, kjer pa je bilo za filipistično
usmerjeno »cerkev slovenskega jezika« ključno razločenje od prekrščevalcev; le-ti so bili na prosto-
ru med Alpami in Jadranom pomembno versko gibanje, in sicer dosti tehtnejše od schwenckfeldi-
jancev, ki v Vzhodni marki še zdaleč niso imeli enake veljave kot v Reichu.
164 Zbrana dela Primoža Trubarja III, 72, 73.
