Page 188 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 188
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
je, med njimi zagotovo Thomas Müntzer (pred 1490–1525) in Martin
Butzer (1491–1551), so prišle do tega spoznanja celo prej kot Luther.
Müntzer je bil prvi, ki je vpeljal »nemško mašo« tako na ravni
sintagme kot na ravni obredja in občestvenega petja v nemškem jezi-
ku samega, in sicer s svojo knjigo Deutsch Evangelisch Messze (1524).71
Miselni povzetek te Müntzerjeve knjige, ki obsega 85 tiskanih stra-
ni in je strukturirana kot kombinacija obrednika ter notiranega kan-
cionala (»Ampt unnd lobgesenge«)72 z izključno jezikovno nemški-
mi pesmimi, je zapisan v programskem predgovoru z naslovom Allen
auszerrvelten gottis Freuden.73 Vanj je radikalni nemški reformator, ki
je življenje končal kot voditelj uporne kmečke vojske, zapisal, da velja
pri maši »das Testament Christi offenbar handeln und Deutsch singen
und erkleren /poudaril J. V./, uff das die menschen mügen Christfor-
mig werden«.74
Luthru se je zdela ta Müntzerjeva zamisel prav primerna, dokler ni
izvedel, da gre ravno za Müntzerjevo delo.75 Tako je wittenberški refor-
mator zlagoma prišel do sklepa, da se mora reforme lotiti sam, in v le-
tih 1525–1526 je izoblikoval »nemško mašo« (Deutsche Messe).76 V njej
je bilo v nemščini vse, razen grškega refrena Kyrie eleison, protestantska
maša pa je na Nemškem77 tudi na vnanji izvedbeni ravni obdržala mar-
sikatero lastnost, ki je bila značilna za rimsko cerkev: ornat, obračanje k
oltarju ali občestvu, poklekanje ... Je pa bilo za reformirano bogoslužje
značilno, da Luther formalne podobe maše iz rimske cerkve ni nadome-
stil z novim mašnim formalizmom – v protestantski cerkvi. Zanj bogo-
služje ni bilo causa disciplinae kot pri katoličanih, temveč causa fidei, in
tisto, kar je bilo primerno in preizkušeno v središču reformacije Witten-
71 Pri pisanju pričujoče monografije je bil uporabljen digitalizirani izvod omenjenega dela, s katerim pod
signaturo VD16 M 4890 razpolaga Universitäts- und Landesbibliothek Sachsen-Anhalt v Halleju.
72 Thomas Müntzer, Deutsch Evangelisch Messze, Allstedt 1524, 7.
73 Th. Müntzer, n. d., 7–10.
74 Th. Müntzer, n. d., 10; primerjaj tudi n. d., 8.
75 R. H. Bainton, n. d., 348.
76 Spis je bil pod naslovom Deutsche Messe und Ordnung des Gottesdiensts natisnjen leta 1526 pri witten-
berškem tiskarju Michaelu Lotterju. Martin Luther, Deutsche Messe und Ordnung des Gottesdi-
ensts, v: Gesammelte Werke, Berlin 2002, Digitale Bibliothek Band 63.
77 V Švici je bilo v rabi precej enostavnejše obredje in tudi Trubar je svoje somišljenike na Kranjskem
opozoril, da »cerkev slovenskega jezika« ne išče svoje utemeljitve v vnanji podobi bogoslužja: »Ne
prepiramo se s papeškimi zaradi koretlja ali adiaforičnih obredov, temveč, kako naj postane človek
pred Bogom spet pobožen, pravičen in blažen, kako naj Boga prav častimo, mu služimo, svete za-
kramente prejemamo itd.« J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 229. Primerjaj tudi uredbo Od cer-
kovniga gvanta v Cerkovni ordningi 1564; Primož Trubar, Cerkovna ordninga, v: Zbrana dela Primo-
ža Trubarja III, 485, 486.
je, med njimi zagotovo Thomas Müntzer (pred 1490–1525) in Martin
Butzer (1491–1551), so prišle do tega spoznanja celo prej kot Luther.
Müntzer je bil prvi, ki je vpeljal »nemško mašo« tako na ravni
sintagme kot na ravni obredja in občestvenega petja v nemškem jezi-
ku samega, in sicer s svojo knjigo Deutsch Evangelisch Messze (1524).71
Miselni povzetek te Müntzerjeve knjige, ki obsega 85 tiskanih stra-
ni in je strukturirana kot kombinacija obrednika ter notiranega kan-
cionala (»Ampt unnd lobgesenge«)72 z izključno jezikovno nemški-
mi pesmimi, je zapisan v programskem predgovoru z naslovom Allen
auszerrvelten gottis Freuden.73 Vanj je radikalni nemški reformator, ki
je življenje končal kot voditelj uporne kmečke vojske, zapisal, da velja
pri maši »das Testament Christi offenbar handeln und Deutsch singen
und erkleren /poudaril J. V./, uff das die menschen mügen Christfor-
mig werden«.74
Luthru se je zdela ta Müntzerjeva zamisel prav primerna, dokler ni
izvedel, da gre ravno za Müntzerjevo delo.75 Tako je wittenberški refor-
mator zlagoma prišel do sklepa, da se mora reforme lotiti sam, in v le-
tih 1525–1526 je izoblikoval »nemško mašo« (Deutsche Messe).76 V njej
je bilo v nemščini vse, razen grškega refrena Kyrie eleison, protestantska
maša pa je na Nemškem77 tudi na vnanji izvedbeni ravni obdržala mar-
sikatero lastnost, ki je bila značilna za rimsko cerkev: ornat, obračanje k
oltarju ali občestvu, poklekanje ... Je pa bilo za reformirano bogoslužje
značilno, da Luther formalne podobe maše iz rimske cerkve ni nadome-
stil z novim mašnim formalizmom – v protestantski cerkvi. Zanj bogo-
služje ni bilo causa disciplinae kot pri katoličanih, temveč causa fidei, in
tisto, kar je bilo primerno in preizkušeno v središču reformacije Witten-
71 Pri pisanju pričujoče monografije je bil uporabljen digitalizirani izvod omenjenega dela, s katerim pod
signaturo VD16 M 4890 razpolaga Universitäts- und Landesbibliothek Sachsen-Anhalt v Halleju.
72 Thomas Müntzer, Deutsch Evangelisch Messze, Allstedt 1524, 7.
73 Th. Müntzer, n. d., 7–10.
74 Th. Müntzer, n. d., 10; primerjaj tudi n. d., 8.
75 R. H. Bainton, n. d., 348.
76 Spis je bil pod naslovom Deutsche Messe und Ordnung des Gottesdiensts natisnjen leta 1526 pri witten-
berškem tiskarju Michaelu Lotterju. Martin Luther, Deutsche Messe und Ordnung des Gottesdi-
ensts, v: Gesammelte Werke, Berlin 2002, Digitale Bibliothek Band 63.
77 V Švici je bilo v rabi precej enostavnejše obredje in tudi Trubar je svoje somišljenike na Kranjskem
opozoril, da »cerkev slovenskega jezika« ne išče svoje utemeljitve v vnanji podobi bogoslužja: »Ne
prepiramo se s papeškimi zaradi koretlja ali adiaforičnih obredov, temveč, kako naj postane človek
pred Bogom spet pobožen, pravičen in blažen, kako naj Boga prav častimo, mu služimo, svete za-
kramente prejemamo itd.« J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 229. Primerjaj tudi uredbo Od cer-
kovniga gvanta v Cerkovni ordningi 1564; Primož Trubar, Cerkovna ordninga, v: Zbrana dela Primo-
ža Trubarja III, 485, 486.
