Page 135 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 135
najučinkovitejši način reševanja konfliktov sodelovanje vseh pri iskanju rešitve (73,6 %
vseh; OŠ 63,8 % in SŠ 77,5 %), skoraj petina jih je izbrala individualno reševanje konflik-
tov kot najučinkovitejše (18,2 %; OŠ 19,9 % in SŠ 17,5 %), najmanjši delež pa način, ko od-
govorni v razredu prevzamejo reševanje konfliktov (5,8 %; OŠ 9,8 % in SŠ 4,2 %). Razli-
ke v preferenčnih načinih reševanja konfliktov v razredu med osnovnošolci in srednješolci
so bile statistično značilne (χ2 (2,847) = 14,33; p = ,001; V = ,130). Dijaki so v večjem deležu
kot učenci izbrali skupno reševanje težav v razredu za najustreznejši način reševanja kon-
fliktov, osnovnošolci pa so v večjem deležu kot dijaki izbrali način reševanja konfliktov s
strani odgovornih učencev. To nakazuje, da razredne skupnosti v osnovnih šolah pogoste-
je kot v srednjih šolah udejanjajo predstavniške strukture z določenimi funkcijami pri od-
ločanju v razredu in na šoli.
Prav tako so se med seboj razlikovali dijaki iz treh tipov srednjih šol (χ2 (4,617) = 28,64;
p = ,000; f = ,215). Na vseh treh šolah je največ dijakov izbralo za najustreznejši način re-
ševanja konfliktov v razredu, ko vsi sodelujejo pri iskanju rešitve. Da vsak rešuje svoje teža-
ve, je bil najustreznejši način za najmanjši delež gimnazijcev (11,5 %), v primerjavi z dija-
ki iz drugih dveh vrst šol (21,9 % družboslovnih in 22,5 % dijakov tehničnih šol). Reševa-
nje težav s strani odgovornih v razredu, pa je bil najprimernejši način za največji delež dija-
kov tehnične smeri (7,7 %), manj iz družboslovnih šol (5,9 %) in najmanj iz gimnazij (0,8
%). Individualno reševanje konfliktov je zaznano kot najmanj učinkovito na gimnazijah,
prav tako tudi pooblaščanje odgovornih predstavnikov razreda, da rešijo težave v razredu
v imenu vseh. To kaže, da so druge oblike reševanja konfliktov kot neposredno soodlo-
čanje celotne razredne skupnosti bolj sprejemljive dijakom na strokovnih srednjih šolah.
Tudi razlike med spoloma so se pokazale kot statistično značilne (χ2 (2,847) = 14,04; p
= ,001; V = ,129). Mladostniki obeh spolov so izbrali za najustreznejši način skupno reše-
vanje težav, vendar nekoliko več deklet (80,5 %) kot fantov (69,6 %). Da vsak rešuje svoje
težave, se je zdelo najprimerneje več fantom (22,5 %) kot dekletom (15,3 %). Prav tako je
tudi več fantov izbralo način reševanja težav s strani odgovornih (7,8 %) kot pa deklet (4,2
%). Ti rezultati kažejo, da so dekleta bolj naklonjena neposrednemu soodločanju v razre-
du kot fantje, ki pogosteje sprejemajo tudi druge oblike reševanja konfliktov, individual-
no ali predstavniško.
Preferenčni načini reševanja težav v razredu se statistično značilno razlikujejo glede
na stopnjo kohezivnosti razreda (ANOVA: F(2,838) = 11,21; p = 0,000). Največjo stopnjo
kohezivnosti razreda (M = 12,22; SD = 3,405) zaznavajo učenci/dijaki, ki menijo, da je
najbolje, če težave rešujejo odgovorni v razredu, manjšo kohezivnost (M = 12,73; SD =
vseh; OŠ 63,8 % in SŠ 77,5 %), skoraj petina jih je izbrala individualno reševanje konflik-
tov kot najučinkovitejše (18,2 %; OŠ 19,9 % in SŠ 17,5 %), najmanjši delež pa način, ko od-
govorni v razredu prevzamejo reševanje konfliktov (5,8 %; OŠ 9,8 % in SŠ 4,2 %). Razli-
ke v preferenčnih načinih reševanja konfliktov v razredu med osnovnošolci in srednješolci
so bile statistično značilne (χ2 (2,847) = 14,33; p = ,001; V = ,130). Dijaki so v večjem deležu
kot učenci izbrali skupno reševanje težav v razredu za najustreznejši način reševanja kon-
fliktov, osnovnošolci pa so v večjem deležu kot dijaki izbrali način reševanja konfliktov s
strani odgovornih učencev. To nakazuje, da razredne skupnosti v osnovnih šolah pogoste-
je kot v srednjih šolah udejanjajo predstavniške strukture z določenimi funkcijami pri od-
ločanju v razredu in na šoli.
Prav tako so se med seboj razlikovali dijaki iz treh tipov srednjih šol (χ2 (4,617) = 28,64;
p = ,000; f = ,215). Na vseh treh šolah je največ dijakov izbralo za najustreznejši način re-
ševanja konfliktov v razredu, ko vsi sodelujejo pri iskanju rešitve. Da vsak rešuje svoje teža-
ve, je bil najustreznejši način za najmanjši delež gimnazijcev (11,5 %), v primerjavi z dija-
ki iz drugih dveh vrst šol (21,9 % družboslovnih in 22,5 % dijakov tehničnih šol). Reševa-
nje težav s strani odgovornih v razredu, pa je bil najprimernejši način za največji delež dija-
kov tehnične smeri (7,7 %), manj iz družboslovnih šol (5,9 %) in najmanj iz gimnazij (0,8
%). Individualno reševanje konfliktov je zaznano kot najmanj učinkovito na gimnazijah,
prav tako tudi pooblaščanje odgovornih predstavnikov razreda, da rešijo težave v razredu
v imenu vseh. To kaže, da so druge oblike reševanja konfliktov kot neposredno soodlo-
čanje celotne razredne skupnosti bolj sprejemljive dijakom na strokovnih srednjih šolah.
Tudi razlike med spoloma so se pokazale kot statistično značilne (χ2 (2,847) = 14,04; p
= ,001; V = ,129). Mladostniki obeh spolov so izbrali za najustreznejši način skupno reše-
vanje težav, vendar nekoliko več deklet (80,5 %) kot fantov (69,6 %). Da vsak rešuje svoje
težave, se je zdelo najprimerneje več fantom (22,5 %) kot dekletom (15,3 %). Prav tako je
tudi več fantov izbralo način reševanja težav s strani odgovornih (7,8 %) kot pa deklet (4,2
%). Ti rezultati kažejo, da so dekleta bolj naklonjena neposrednemu soodločanju v razre-
du kot fantje, ki pogosteje sprejemajo tudi druge oblike reševanja konfliktov, individual-
no ali predstavniško.
Preferenčni načini reševanja težav v razredu se statistično značilno razlikujejo glede
na stopnjo kohezivnosti razreda (ANOVA: F(2,838) = 11,21; p = 0,000). Največjo stopnjo
kohezivnosti razreda (M = 12,22; SD = 3,405) zaznavajo učenci/dijaki, ki menijo, da je
najbolje, če težave rešujejo odgovorni v razredu, manjšo kohezivnost (M = 12,73; SD =
