Page 28 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 28
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
hueren razume kot interdisciplinarno znanost o jezikovni rabi.15 V svojem
modelu Verschueren (2010: 49) zavrača ostro ločevanje med formalno (em-
pirično) in neformalo (interpretativno) analizo ter interpretacijo pojmuje
kot integralni del raziskovalnega procesa:
»Ne gre za dodatek k formalni analizi, čeprav je celotna formulacija interpre-
tacije – v preobleki raziskovalnega poročila – lahko zadnji korak (v okviru ka-
terega ni treba, da so v celoti izraženi vsi predhodni koraki). Z drugimi beseda-
mi, naslednji napotki v duhu receptov niso le navodila in postopki za samostoj-
ne opise konteksta in formalnih analiz; so sestavine in gradniki celotnega deja-
nja interpretacije.«
Omenjeni pristop temelji na nekaterih glavnih elementih jezikovne pra-
gmatike, ki rabo jezika opredeljuje predvsem kot aktivnost, ki tvori pomen.
To aktivnost določa nenehno izbiranje, ki ne poteka le na različnih rav-
neh jezikovne strukture, temveč se dotika komunikacijskih strategij tudi
na ravni konteksta. Izbiranje določa oba, tako jezikovno produkcijo kot in-
terpretacijo, je lahko proces ali aktivnost, ki se odvija z različno stopnjo av-
tomatičnosti ali zavedanja. Medtem ko vse izbire med sabo niso enakovre-
dne (nekatere so lahko bolj zaznamovane kot druge), pa vedno vsebujejo
ali nosijo s sabo svoje alternative v obliki nasprotja. Izbiranju se ni mogoče
izogniti, prav tako je izbiranje vedno posredovano skozi človeški kognitiv-
ni aparat, ki vključuje metapragmatično zavedanje in uveljavlja nadzorni
vpliv.16 Proces oziroma aktivnost izbiranja osmišljujejo trije ključni pojmi:
1. spremenljivost (lastnost jezika, da določa spremenljivo paleto mo-
žnih izbir),
2. dogovorljivost (lastnost jezika, zaradi katere izbire niso samodejne,
temveč jih vodijo prožna načela in strategije) in
3. prilagodljivost (lastnost jezika, da omogoča dogovorljive izbire med
spremenljivo paleto možnosti, s katerimi je mogoče zadovoljiti ko-
munikacijske potrebe).17
Verschueren (2000: 102-107) pravi, da zlasti prilagodljivost omogoča
opredelitev štirih raziskovalnih vidikov, ki se med seboj tesno prepletajo in
so nujne sestavine pragmatičnega pogleda na kateri koli dani jezikovni fe-
nomen, obenem pa tvorijo tudi osnovno izhodišče naše analize:
– identifikacija kontekstualnih korelatov prilagodljivosti (ki obsegajo vse
sestavine komunikacijskega konteksta, s katerimi so jezikovne sestavine
Prim. Verschueren, 2010: 49.
Prav tam.
Prim. Verschueren, 2000: 93–98.
hueren razume kot interdisciplinarno znanost o jezikovni rabi.15 V svojem
modelu Verschueren (2010: 49) zavrača ostro ločevanje med formalno (em-
pirično) in neformalo (interpretativno) analizo ter interpretacijo pojmuje
kot integralni del raziskovalnega procesa:
»Ne gre za dodatek k formalni analizi, čeprav je celotna formulacija interpre-
tacije – v preobleki raziskovalnega poročila – lahko zadnji korak (v okviru ka-
terega ni treba, da so v celoti izraženi vsi predhodni koraki). Z drugimi beseda-
mi, naslednji napotki v duhu receptov niso le navodila in postopki za samostoj-
ne opise konteksta in formalnih analiz; so sestavine in gradniki celotnega deja-
nja interpretacije.«
Omenjeni pristop temelji na nekaterih glavnih elementih jezikovne pra-
gmatike, ki rabo jezika opredeljuje predvsem kot aktivnost, ki tvori pomen.
To aktivnost določa nenehno izbiranje, ki ne poteka le na različnih rav-
neh jezikovne strukture, temveč se dotika komunikacijskih strategij tudi
na ravni konteksta. Izbiranje določa oba, tako jezikovno produkcijo kot in-
terpretacijo, je lahko proces ali aktivnost, ki se odvija z različno stopnjo av-
tomatičnosti ali zavedanja. Medtem ko vse izbire med sabo niso enakovre-
dne (nekatere so lahko bolj zaznamovane kot druge), pa vedno vsebujejo
ali nosijo s sabo svoje alternative v obliki nasprotja. Izbiranju se ni mogoče
izogniti, prav tako je izbiranje vedno posredovano skozi človeški kognitiv-
ni aparat, ki vključuje metapragmatično zavedanje in uveljavlja nadzorni
vpliv.16 Proces oziroma aktivnost izbiranja osmišljujejo trije ključni pojmi:
1. spremenljivost (lastnost jezika, da določa spremenljivo paleto mo-
žnih izbir),
2. dogovorljivost (lastnost jezika, zaradi katere izbire niso samodejne,
temveč jih vodijo prožna načela in strategije) in
3. prilagodljivost (lastnost jezika, da omogoča dogovorljive izbire med
spremenljivo paleto možnosti, s katerimi je mogoče zadovoljiti ko-
munikacijske potrebe).17
Verschueren (2000: 102-107) pravi, da zlasti prilagodljivost omogoča
opredelitev štirih raziskovalnih vidikov, ki se med seboj tesno prepletajo in
so nujne sestavine pragmatičnega pogleda na kateri koli dani jezikovni fe-
nomen, obenem pa tvorijo tudi osnovno izhodišče naše analize:
– identifikacija kontekstualnih korelatov prilagodljivosti (ki obsegajo vse
sestavine komunikacijskega konteksta, s katerimi so jezikovne sestavine
Prim. Verschueren, 2010: 49.
Prav tam.
Prim. Verschueren, 2000: 93–98.
