Page 211 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 211
Korpus omemb pojma Evropa v izbranih učbenikih za pouk zgodovine ...
Mest je bilo več na evropskem zahodu, v Italiji in Španiji, njihovo števi-
lo pa se je manjšalo v smeri proti vzhodu. Tudi ljudi je bilo na zahodu in ob
Sredozemlju več, proti vzhodu in severu pa vedno manj. V zahodni Evropi,
habsburški monarhiji in celo na slovenskem ozemlju si potreboval le nekaj
ur za pot od trga do trga, od mesta do mesta. Nasprotno pa je popotnik, ki
je zašel v Rusiji in Skandinavijo, od naselja do naselja potoval prek nepre-
glednih pustih step in neposeljenih površin.
c) str. 108–109 (osrednje besedilo): Velikost Evrope in njen zemljevid:
Za vse, ki so tedaj govorili in pisali o Evropi, je bila Evropa sredi 18. stole-
tja precej manjša, kot je danes. Njene meje na zahodu so bile jasne: tam se je
začel Atlantski ocena, tam sta bili Velika Britanija in Irska. Tudi jug Evro-
pe je imel svojo mejo: Sredozemsko morje. Že meje proti severu pa ni bilo
tako lahko določiti: današnja Švedska, Norveška in Finska so bile močne-
je poseljene le na jugu. Dalje proti severu so se začenjali gozdovi in tundre,
kjer je bilo vse manj prebivalcev in naselij. Ta del Evrope je bil tudi za teda-
nje poznavalce evropskega zemljevida velika neznanka.
Še težavnejše vprašanje v 18. stoletju je bila vzhodna meja Evrope. Habs-
buržani so ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja v vojnah Turke pregnali iz
Panonske nižine in z ozemlja današnje Madžarske in močno razširili svo-
jo posest protu vzhodu. Toda v turških rokah je ostal skoraj ves Balkan-
ski polotok in meje osmanskega cesarstva so segale vse do zahodnih meja
Bosne in Hercegovine, prav v neposredno bližino Karlovca. To, da Turči-
ja ni več Evropa, bi se verjetno strinjali vsi, ki so v 18. stoletju razmišljali o
evropskih mejah.
č) str. 109–110 (osrednje besedilo): Vzhod–zahod: Prav tako bi v teda-
nji Evropi težko dobili jasen odgovori na vprašanje, ali je Rusija še Evro-
pa ali že Azija. Rusijo so tisti čas večinoma še zelo slabo poznali in le red-
ki evropski popotniki si na vzhod potovali dalje od prestolnice Petra Ve-
likega, Sankt Peterburga, kjer so se začenjale nepregledne travnate pusti-
nje. Te so bile redko poseljene s siromašnim, nesvobodnim, pravoslavnim
kmečkim prebivalstvom. To je bilo na skrajnem vzhodnem delu, ob Volgi
in Dnestru, pomešano s pripadniki različnih azijskih in tatarskih ljudstev.
Polotok Krim ob Črnem morju je bil do leta 1783 sploh v rokah Tatarov.
Najbolj razvite in najmočnejše države so bile na evropskem zahodu: prva
med njimi je bila Velika Britanija, sredi 18. stoletja največja in najmočnej-
ša pomorska in kolonijalna sila na svetu. Po gospodarski in politični veljavi
je bila takoj za njo Francija, ki pa je po smrti Ludvika XIV. tonila v vedno
večjo krizo in se po svoji moči in ugledu ni mogla več primerjati s Franci-
Mest je bilo več na evropskem zahodu, v Italiji in Španiji, njihovo števi-
lo pa se je manjšalo v smeri proti vzhodu. Tudi ljudi je bilo na zahodu in ob
Sredozemlju več, proti vzhodu in severu pa vedno manj. V zahodni Evropi,
habsburški monarhiji in celo na slovenskem ozemlju si potreboval le nekaj
ur za pot od trga do trga, od mesta do mesta. Nasprotno pa je popotnik, ki
je zašel v Rusiji in Skandinavijo, od naselja do naselja potoval prek nepre-
glednih pustih step in neposeljenih površin.
c) str. 108–109 (osrednje besedilo): Velikost Evrope in njen zemljevid:
Za vse, ki so tedaj govorili in pisali o Evropi, je bila Evropa sredi 18. stole-
tja precej manjša, kot je danes. Njene meje na zahodu so bile jasne: tam se je
začel Atlantski ocena, tam sta bili Velika Britanija in Irska. Tudi jug Evro-
pe je imel svojo mejo: Sredozemsko morje. Že meje proti severu pa ni bilo
tako lahko določiti: današnja Švedska, Norveška in Finska so bile močne-
je poseljene le na jugu. Dalje proti severu so se začenjali gozdovi in tundre,
kjer je bilo vse manj prebivalcev in naselij. Ta del Evrope je bil tudi za teda-
nje poznavalce evropskega zemljevida velika neznanka.
Še težavnejše vprašanje v 18. stoletju je bila vzhodna meja Evrope. Habs-
buržani so ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja v vojnah Turke pregnali iz
Panonske nižine in z ozemlja današnje Madžarske in močno razširili svo-
jo posest protu vzhodu. Toda v turških rokah je ostal skoraj ves Balkan-
ski polotok in meje osmanskega cesarstva so segale vse do zahodnih meja
Bosne in Hercegovine, prav v neposredno bližino Karlovca. To, da Turči-
ja ni več Evropa, bi se verjetno strinjali vsi, ki so v 18. stoletju razmišljali o
evropskih mejah.
č) str. 109–110 (osrednje besedilo): Vzhod–zahod: Prav tako bi v teda-
nji Evropi težko dobili jasen odgovori na vprašanje, ali je Rusija še Evro-
pa ali že Azija. Rusijo so tisti čas večinoma še zelo slabo poznali in le red-
ki evropski popotniki si na vzhod potovali dalje od prestolnice Petra Ve-
likega, Sankt Peterburga, kjer so se začenjale nepregledne travnate pusti-
nje. Te so bile redko poseljene s siromašnim, nesvobodnim, pravoslavnim
kmečkim prebivalstvom. To je bilo na skrajnem vzhodnem delu, ob Volgi
in Dnestru, pomešano s pripadniki različnih azijskih in tatarskih ljudstev.
Polotok Krim ob Črnem morju je bil do leta 1783 sploh v rokah Tatarov.
Najbolj razvite in najmočnejše države so bile na evropskem zahodu: prva
med njimi je bila Velika Britanija, sredi 18. stoletja največja in najmočnej-
ša pomorska in kolonijalna sila na svetu. Po gospodarski in politični veljavi
je bila takoj za njo Francija, ki pa je po smrti Ludvika XIV. tonila v vedno
večjo krizo in se po svoji moči in ugledu ni mogla več primerjati s Franci-
